Sprejeli smo dejstvo, da imamo telefon vedno pri sebi in nas zatorej lahko kdor koli vedno dobi. Je to nekaj, kar potrebujemo, smo sami od ponudnikov storitev zahtevali ali so nas ti prepričali, da je tako? Pred dvema, tremi leti, ko mobilni internet ni bil cenovno ugoden, kot je danes, ni bil problem, če nekaj ur nismo odgovorili na pošto. V tujini pa nismo sprejemali klicev in odgovarjali na kratka sporočila, ker je bilo predrago. Če se strinjamo, da bi še vedno lahko udobno živeli, če bi se »v glavah« vrnili v ta čas, potem imamo lahko pametni telefon, ki ni povezan v mobilno omrežje, še vedno pa nam nudi vse oblike modernih elektronskih komunikacij.

Govorimo o grožnji, na katero se bodo prej ali slej morali odzvati telekomunikacijski operaterji. Kljub razmeroma cenenim mobilnim storitvam in paketom z vključenimi količinami ljudje na svoje mobilne telefone nameščajo »alternativne« komunikacijske aplikacije. Viber (tinyurl.com/oxag5hk) je pri nas morda celo najbolj priljubljen, sledi mu WhatsApp (tinyurl.com/njmt26n). Ko je Facebook za veliko denarja kupil WhatsApp, je napovedal, da bo storitev kmalu omogočala tudi telefoniranje prek internetne povezave pametne naprave, poleg obstoječe storitve kratkih sporočil. Aplikaciji bosta tako postali enakovredni. Apple je že pred leti dejal, da si želi iz ekosistema izključiti ali pa vsaj čim bolj omejiti funkcijo operaterjev. Uporabnikom ponudi aplikacijo (sistem) FaceTime, v operacijskem sistemu iOS 7 pa nekaj še veliko bolj nevarnega. Možnost, da se naprave med seboj neposredno povežejo, kot enak z enakim (multipeer), z uporabo tehnologij Wi-Fi, a brez potrebe po tovrstnem omrežju, ali s tehnologijo Bluetooth. Nastane tako imenovano omrežje »mash« oziroma pametno omrežje povezav med enakovrednimi napravami. Bolj razumljivo to pomeni nekako takole. Omenjeni tehnologiji imata majhen domet, uporaben tja do sto metrov pri Wi-Fi-ju, pri Bluetoothu pa še manj. Vzemimo, da bi oseba A želela komunicirati z osebo B, med njima pa je velika razdalja, a tudi uporabniki z napravami, ki tovrstno mreženje podpirajo. Komunikacijo osebe A sprejme njemu najbližja naprava, jo odda naslednji, vse dokler ne doseže osebe B. Prednost takšne povezave je tudi, da komunikacija ne gre prek interneta, torej je načelno varna pred zlorabami in načini sledenja spletnih uporabnikov. V teoriji se sliši lepo, v praksi pa je veliko težav, zato tovrstno omrežje še dolgo ne bo zasenčilo potrebe po mobilnih omrežjih. A možnost obstaja.

V tej zgodbi ne smemo pozabiti Googla. Njegova klepetalnica Hangout je lahko osnova za veliko bolj napreden komunikacijski sistem. Tudi Google o dolgoročni prihodnosti razmišlja podobno kot Apple – izriniti operaterje.

Že danes pa lahko vsak poskusi, ali mu za komunikacijo zadostuje Viber. Komunikacija ni možna, če naprava ni povezana v internet. To nam je jasno, vendar ni nujno, da povezavo zagotavlja mobilno omrežje. Lahko je domače brezžično, kadar smo doma, službeno v službi, zunaj pa brezplačna brezžična omrežja, ki jih je tudi vse lažje najti. Vzorec dnevnega gibanja večine ljudi je vsak dan podoben, izjeme so redkejše, tako da lahko najdemo točke v njem, kjer je dovolj kakovostna brezplačna povezava. Problem predstavlja le čas, preživet na mestih, ko ni na voljo nobene povezave. Vprašajte se, koliko je takšnega časa v vašem dnevnem vzorcu in ali ste takrat lahko nedosegljivi?

Moj mikro, Maj - Junij 2014 | Jan Kosmač