Digitalni zvok je namreč zelo sterilna zadeva in če se ga ne lotimo na pravi način, lahko na koncu tudi ob tehnično pravilni uporabi glasbenih programov dobimo sicer precej čist, vendar toliko bolj brezdušen posnetek.

Večina programskih paketov že vsebuje nabor osnovnih orodij za »obarvanje« zvočnih posnetkov, vendar je danes konkurenca tako huda, da vsakdo išče svojo piko na i v različnih dodatkih v obliki zvočnih vtičev (plug-in), skratka edinstven zvok.

Zvočnih vtičev je danes na trgu za malo morje. Pred izbiro je seveda treba vedeti, kateri standard naj bi vtič podpiral, saj ga ob napačni izbiri ne bomo mogli uporabiti. Za uporabnike Windows sta najpogostejši izbiri standard VST (Virtual Studio Technology) in DirectX, poznamo pa še druge, kot so AU, RTAS idr. Večina profesionalnih vtičev je podprta v različnih standardih in tako ne pogojuje izbire osnovnega programa, medtem ko je pri drugih žal ravno nasprotno.

ZA VSAKOGAR NEKAJ

Na kratko vam predstavljamo nekaj priljubljenih zvočnih vtičev.
Med orodji, s katerimi uravnavamo dinamiko zvoka, je velika izbira pri proizvajalcu Waves, ki ponuja tako preprosta kot tudi tista bolj specializirana in tudi večpasovna orodja. Kompresor, primeren za posnetke vokalov, je Renaissance Vox, s sicer zelo špartanskimi krmilniki, a toliko bolj optimiran glede na zvočne značilnosti vokalov.

C-4 Multiband že kar nekaj let velja za standardno orodje, s katerim lahko razdelimo frekvenčni spekter na več različnih pasov, ki jih potem poljubno dinamično obdelujemo. Prvotno je seveda namenjen natančnejši mastering obdelavi končnega stereo posnetka, vendar ravno vse večja priljubljenost takšnih orodij omogoča, da jih uporabimo tudi v zgodnejši fazi produkcije na posameznih stezah, v bolj kreative namene.

Kadar želimo poleg spremembe dinamike zvoku dodati tudi nekaj »analogne žlahtnosti«, je vsekakor pravšnja izbira PSP Vintage Warmer. Poleg navadnega ali večpasovnega dinamičnega procesorja namreč omogoča emulacijo zvoka, ki ga poznamo iz časov kolutnih magnetofonov. Se jih še kdo spominja?

Naslednje zanimivo PSP-jevo orodje, ki uravnava frekvenčno komponento zvoka, je Neon, ki je zgleden primerek osempasovnega parametričnega izenačevalnika. Še zmogljivejša različica pa je Neon HR (high resolution), ki zveni zelo naravno tudi v najobčutlivejših zvočnih registrih.

METROPOLITANSKA OPERA DOMA

Če so doslej omenjena orodja precej uporabna, pa pri povečevanju glasbenikovega ega nimajo tako velikega vpliva kot tista, ki nam lahko iz male kamrice v sekundi naredijo Metropolitansko opero. V mislih imam seveda prostorsko-časovne zvočne vtiče, katerih množica je verjetno največja od vseh. Odmevi, zakasnitve, analogni ali digitalni eho in podobni so tisti, s katerimi bi se tudi mali otroci najraje igrali, saj je njihov učinek drastičen in takoj slišen. Nasprotno pa bi morda laik ob uporabi katerega izmed kompresorjev lahko pomislil, da ta sploh ne deluje, tako dolgočasen namreč zna kdaj biti.

Na prvo mesto med odmevniki bi vsekakor postavil SIR1 reverb. Pa nikakor ni ne najboljši niti najzmogljivejši odmevnik, vendar ima pomembno lastnost: je namreč brezplačen. Omeniti velja, da deluje na modernem načelu vzorčenih karakteristik - impulzov različnih prostorov, tako da trditev o Metropolitanski operi v domači hiši pravzaprav ni daleč od resnice. Omejitev je edino strojna zmogljivost računalnika, saj utegne postati hudo lačen procesorske moči, kadar pretiravamo z njegovo uporabo.
PSP ima veliko povedati tudi pri odmevnikih, saj njuna PSP 42 in 84 izhajata iz dolgoletne tradicije studijskih učinkov. Prvi je namreč skoraj popoln posnetek legendarnega Lexiconovega PCM42 stereo delaya, medtem ko je drugi še dodatno nadgrajen z emulacijami klasičnih reverbov (spring in plate). O kakovost ne kaže izgubljati besed, saj je Lexicon samo eden in edini ...

UBIJALCI ŠUMOV, FUŠANJA ...

Seveda obstaja tudi vrsta ozko specializiranih zvočnih vtičev. Tako poznamo paket orodij za prenovitev starih posnetkov (čiščenje šumov ipd.) Waves Restoration, s katerimi bi lahko zvočno očistili posnetek še tako zaprašene analogne plošče.
Po drugi strani pa obstajajo tudi dokaj kakovostna orodja tipa Celemony Melodyne, ki zlahka kakovostno popravijo posnetek slabe intonacije izvajalca, tako da o njej ni več ne duha ne sluha. Vendar pozor! Kdor misli, da tega »ubijalca fušanja« nujno potrebuje še pred vsemi drugimi orodji, naj raje varčuje denar za učitelja petja ...

Objavljeno: Moj mikro, Januar 2008 | Igor Matičič