Včasih smo ure brskali po slovarjih, da smo prevedli daljše besedilo, danes besedilo skopiramo v spletno orodje. Končni rezultat je dostikrat smešen, slabšim piscem v šali rečemo, da pišejo, kot bi prevajali z Googlom, kar ni pomembno, če bistvo med prevodom ni izgubljeno. Ker pa včasih prevod pove ravno nasprotno od povedanega v besedilu, ga ne smemo vzeti za absolutno pravilnega. Spletna prevajalska orodja imajo svoje mesto, vendar niso zamenjava za prevajalca, prej hitra rešitev problema. Zato je dobro vedeti, kako delujejo.
Prevajalci so hitro ugotovili, da strojno prevajanje ni grožnja. Prevajalski sistemi in programi za prevajanje odpovedo – tako po točnosti prevoda kot po strukturi (berljivosti) – v primerjavi z izdelkom prevajalca. Jezik je iznašel človek, sposoben je razumeti njegovo rast in spreminjanje, zato bodo po prepričanju mnogih človekovi prevodi vedno prekašali strojne. Sposobnost prilagajanja prevoda na temelju elementov, ki so skupni ciljnim bralcem, obvlada le človek.
Na računalniku smo najprej poznali slovarje. V bazi so bile besede v enem in drugem jeziku, program nam je prevedel besedo, ki smo jo vnesli. Ker ima beseda lahko več prevodov, je tovrstno prevajanje besedil brez razumevanja jezika, njegovih posebnosti in še mnogo drugega skoraj nemogoče. Lahko si predstavljamo prevod stavka, besedo za besedo. Posamezne besede so pravilno prevedene, vendar stavek največkrat izgubi pomen. Ni več poved, le vrsta nametanih besed. Google in še nekatera prevajalska orodja zato prevajajo drugače, po metodi statističnega strojnega prevajanja in z uporabo dela, ki so ga že opravili prevajalci. Drugače povedano, algoritem pregleduje milijone besedil in njihovih prevodov ter v njih išče vzorce (besedne zveze, stavke), ki jih nato uporabi pri svojem prevodu. Kljub temu prevod ni stoodstotno natančen, je pa blizu temu.
Metoda prevajanja ima svoje slabosti. Kakovost je odvisna od števila »dokumentov« v bazi podatkov. Več besedil je bilo prevedenih iz enega jezika v drugega, manjša je napaka pri prevodu poljubnega besedila v enega od teh dveh jezikov. Strojno prevajanje bolje deluje, kadar prevajamo iz enega velikega jezika v drugega, kot če prevajamo besedilo manjšega jezika v drug manjši ali večji jezik. Na primer: ne znamo nemško, znamo pa angleško. Prevod bomo bolje razumeli, ta bo tudi videti kot korekten, če nemško besedilo namesto v slovenščino prevedemo v angleščino. Tudi v tem primeru moramo biti pazljivi in prevodu popolnoma ne zaupati. Utegne se zgoditi, da prevod obrne pomen. Nekaj, kar originalno besedilo opisuje na primer kot ne najboljše, lahko v skrajnem primeru v prevodu razumemo ne najslabše.
Takšnih napak je zadnje čase manj, kot jih je bilo, vsaj pri prevajanju v velike jezike. Baze z dokumenti, kjer strojni prevajalniki iščejo statistične vzorce za prevajanje, rastejo, saj se vanje redno stekajo novi prevodi prevajalcev. Strojni prevajalniki se učijo in tako rešijo tudi problem rasti in spreminjanja jezika.
Po drugi strani pa so postali strojni prevajalniki orodje, brez katerega ne moremo. Sposobni smo prebirati in vsaj približno tudi razumeti, kaj piše v članku ali na spletni strani, ki je na našo žalost v jeziku, o katerem se nam niti ne sanja. Kadar pa potrebujemo natančen, v vseh pogledih pravilen in strokovni prevod ali pa prevod literarnega dela, pa bomo še vedno veseli, da prevajalski poklic ni izumrl.
Moj mikro, november – december 2014 | Jan Kosmač
