Temu ravno ne verjamemo. Če bi bil Google država, bi nedelovanje njegove storitve na našem ozemlju označili kot politično odločitev. Ker Google ni država, so morali biti v ozadju poslovni razlogi. Ker Googlova navigacija temelji na kartografski storitvi (Google Maps), ta pa pri nas deluje vrsto let, in zadnje čase zemljevidi Sloveniji niso bili osveženi, drugega razloga ni. Ostaja pa grenak priokus. Kar nekateri uporabljajo že leta, mi pa smo lahko uporabljali v tujini, doma uporabljamo šele od letošnjega poletja.
Googlova navigacija ni in verjetno še nekaj časa ne bo zamenjava za samostojne navigacijske naprave, predvsem tiste, ki jih imamo v vozilih. Je pa odlična za uporabo, ko te nimamo. Kakovost zemljevidov je na dovolj visoki ravni, kar vidimo tudi, ko uporabljamo »mapse«. Skoraj vsi naslovi so notri, ceste in tako naprej. Slabše je narejen algoritem vodenja. Res ni potrebno, da nas opozori na vsak kolovoz, ki vodi z magistralne ceste. Pa še kakšna slabost bi se našla. Ni vodenja v slovenščini, ameriška izgovarjava krajevnih imen pa je najprej smešna, nato nerazumljiva. Aplikacija nima podatkov, da bi nas lahko pravilno vodila prek odcepov, kjer je več voznih pasov, ne izpisuje podatkov o omejitvah hitrosti in ne prikaže podatka o hitrosti vozila. Kljub temu pa ima potencial, ki ga samostojne navigacije nimajo. Google je pred časom kupil izraelsko podjetje Waze in njegovo mobilno navigacijo. O njej smo pisali v prejšnji številki, naj tokrat le na hitro ponovimo. Uporabniki sodelujejo pri izdelavi zemljevidov, hkrati v sistem v realnem času javljajo dogajanje na cestah. Ko bo Google Waze vključil v svoje aplikacije, bo lahko ponudil nekaj, česar konkurenca ne bo mogla.
Skrivanje v fotografijah
Za Američane ni problem, če prestrezajo sporočila ljudi po svetu, problem je, da so to počeli tudi pri lastnih državljanih. Posledica vohunske afere je, da se vse več ljudi zaveda pomena skrivanja občutljivih informacij. Mimogrede, Nemci so se začeli zanimati za domače ponudnike elektronske pošte s strežniki v Nemčiji, ki naj bi bili tako vsaj teoretično zunaj dosega Američanov. Omenili smo že večkrat, da je eden od mogočih načinov zaščite komunikacije njeno šifriranje. Vendar ima šifriranje tudi slabosti. Algoritmi, ki spremljajo komunikacijo v realnem času (ko ta poteka), zaznajo, da je na primer besedilo pošte nečitljivo, šifrirano, zato so nanj pozornejši. Ker je sumljivo, ga poskušajo dekodirati, pa čeprav se v njem skriva kaj popolnoma neškodljivega. Obstaja pa način, kako poslati skrivno sporočilo skoraj brez nevarnosti, da bi kdo kar koli posumil.
Stagenografija je metoda skrivanja podatkov (http://tinyurl.com/mzwrty7) v datotekah, največkrat fotografijah. Leta 499 pred našim štetjem je perzijski tiran Histiaeus želel poslati sporočilo milenskemu uporniku Aristagorasu, ne da bi to prestregli. Obril je glavo sužnju, nanjo tetoviral sporočilo, počakal, da so mu zrasli lasje, in ga poslal na pot. Vedel je, da bo prejemnik sužnju obril glavo. To je verjetno eden prvih primerov stagenografije v človeški zgodovini. Bolj moderen način, vendar ne tako tehnično prefinjen, je zapis sporočila z nevidnim črnilom, med vrstice besedila na listu papirja, ki smo ga natisnili z brizgalnim tiskalnikom. V obeh primerih mora prejemnik vedeti, kje je skrito pravo sporočilo in kako ga prebrati.
Moj mikro, September Oktober 2013 | Marjan Kodelja |
