Googlov ulični pogled je niz med seboj povezanih panoramskih fotografij. Ampak ne čisto običajnih. Ko smo izdelovali panoramsko fotografijo, tudi tako, ki je zajela 360-stopinjski pogled, smo največkrat lepili fotografije drugo poleg druge po vodoravni ravnini. Dobili smo izsek valja videne okolice, s pogledom v navpični ravnini, ki ga je imel objektiv fotoaparata. Za ulični pogled potrebujemo več, tako imenovano fotokroglo, kjer, po domače povedano, vidimo večino okolice, levo, desno in gor, dol. Izdelati jo pomeni imeti več fotografij in več časa, da vse zlepimo skupaj. Ali pa tudi ne. Funkcijo imajo nekateri novejši Googlovi telefoni. Usmerimo ga v prostor, premikamo, kot zahtevajo navodila na zaslonu, in če imamo veliko sreče, na koncu dobimo kakovosten posnetek okolice. V praksi – pred kratkim smo to poskusili s telefonom Nexus 5 – pa kakovost ni odvisna od sreče, temveč izključno od vaje. Posnetek nato prenesemo v Googlovo storitev »pogledi zemljevidov« (tinyurl.com/l5ls7tt), kjer je na voljo vsem spletnim uporabnikom. Nič posebnega, boste dejali, saj je ta storitev na voljo že od leta 2012. Še več, kar nekaj takšnih posnetkov so naložili Slovenci.
Google je konec lanskega leta možnosti, ki jih ima uporabnik znotraj »pogledov«, nadgradil, tako da lahko uporabniki med seboj povežejo svoje fotokrogle (photo sphere) in oblikujejo nekaj zelo podobnega uličnemu pogledu. To pomeni, da se lahko premikamo po navideznem prostoru, skačemo iz ene »krogle« v drugo in si ogledujemo posnetek okolice. Dobimo približek uličnega pogleda, ki pa »deluje« le, če so lokacije posnetkov blizu skupaj. Pri snemanju okolice s telefonom pridobivanje natančne lokacije ni problem, saj ima telefon vgrajen sprejemnik GPS, hkrati pa aplikacija posnetek shrani v formatu, ki ga razumejo Googlovi zemljevidi. Težje je, ko fotokroglo gradimo iz fotografij, posnetih s fotoaparatom. Lokacijo moramo vpisati ročno, saj večina fotoaparatov nima sprejemnika GPS, uporabiti moramo programe, ki znajo fotografije pravilno zlepiti skupaj, ter spletno storitev, ki spremeni format zapisa (natančna navodila najdete na tinyurl.com/ondoyad).
S telefonom ali »ročno« narejene fotokrogle morate naložiti v storitev, kjer jih potem lahko med seboj povežete. Proces ne poteka samodejno, temveč mora uporabnik sam povezati točke, ki so povezave med posnetki (fotokroglami), mu pa storitev pri tem močno pomaga. Premikanje po tako izdelanem pogledu je podobno originalnemu Googlovemu. Stojimo znotraj krogle, obračamo se okoli svoje osi in opazujemo okolico, s kazalci pa preskočimo v drug posnetek. Razlika je v tem, da tu za kakovost ne skrbi Google, temveč uporabniki, ter da teh uporabniških pogledov ni mogoče povezati z originalnim uličnim pogledom. Dosegljivi so le iz storitve »pogledi zemljevidov«.
Pričakovati, da bomo hodili po dolini, ki je Google ni posnel, in na vsakih nekaj deset metrov naredili nov »sferni« posnetek, je neumestno. Za kaj takega bi snemanje »na roko« zahtevalo preveč časa. Možno pa je, da na ta način naredimo pogled manjšega zanimivega objekta (znotraj ali zunaj). Na primer posnetek dela poti po Postojnski jami, ki bi ga lahko na spletni strani uporabili, da bi o obisku prepričali še več obiskovalcev.
Moj mikro, marec - april 2014 | Jan Kosmač
