Kdor bi se rad lotil programiranja, bo postavljen pred kar nekaj težav. Pravzaprav najtežja je ta, da je treba nekako »usvojiti« programersko logiko. Računalniki so namreč dokaj neumne naprave in žal (večinoma) delajo to, kar jim je ukazano. Ukazano pa jim je na način in v jeziku, ki ga razumejo le oni in programerji. Če hočemo torej računalniku ukazovati, se moramo naučiti programirati. Sliši se preprosto, a seveda ni. Če bi bilo, potem ljudje ne bi hodili leta in leta v šole, da bi se naučili programirati. A nekatere stvari le lahko naredimo, če imamo za to na voljo ustrezna orodja.

Eno takšnih zanimivih orodij je Microsoft Small Basic, ki ga lahko snamete s spletne strani, zapisane v tabeli. In kaj je Small Basic? Gre za projekt, ki ga Microsoft označuje kot nekaj, kar naj bi programiranje naredilo zabavno. Gre za preprost programski jezik, ki se ga je mogoče hitro naučiti, veliko zanimivih programčkov pa je mogoče najti tudi v spletu. Ti so brezplačni in vsakdo lahko vidi tudi njihovo izvorno kodo in se tudi preko tega marsikaj nauči. Small Basic je nastal iz originalnega programskega jezika Basic, temelji pa na Microsoftovi platformi .NET. Programski jezik vsebuje le 15 ključnih besed, kar pomeni, da bo učenje zelo hitro, v programe pa je mogoče vključiti tudi zunanje knjižnice, kar pomeni, da je stvari mogoče tudi »zaplesti«, če želimo. Pozitivno je tudi to, da lahko program, ko napišemo, takoj izvedemo, brez posebnih vmesnih korakov, kot smo jih vajeni iz bolj kompleksnih orodij.

In kako je videti programiranje? Pravzaprav je najbolje, če zaženete kar »šolo«, ki jo dobite skupaj s programom, in z njo vidite, kako zadeva deluje in kako začeti. Poleg tega je zanimiv tudi forum za Small Basic, kjer najdete tudi kopico programov. Te v računalnik uvozite preprosto tako, da vpišete kodo programa, ki je označena v forumu. Veselo programiranje!

Namenjen: Programiranju
Za: Majhen, zmogljiv, primeren začetnikom
Proti: Lahko bi bilo več dokumentacije
Cena: Brezplačen
Spletni naslov: http://smallbasic.com/

Moj mikro, september 2011 | Miha Gradišnik |