Distribucija Linux Mint 12 temelji na različici Linuxa Ubuntu, a se od njega precej razlikuje. Najprej po imenu. Če pri Ubuntu za posamezne različice uporabljajo kodna imena eksotičnih živali, kot na primer Oneiric Ocelot, ki pomeni zasanjanega pritlikavega leoparda, so pri Mintu snovalci bolj »na tleh«, saj se različica 12 imenuje preprosto - Lisa. A ime je v primerjavi z vsebino nepomembno. Linux Mint se od Ubunta razlikuje po tem, da se snovalci niso odločili za Unity, kontroverzno namizje, ki ga nekateri ljubijo, drugi pa sovražijo. Odločili so se za klasiko in za namizje uporabili Gnome 3 z nekaterimi lastnimi dodatki oziroma prilagoditvami. V sistemu imamo torej tradicionalne menije, kot so bili v sistemih Gnome pred uvedbo opravilne vrstice Unity. Če vas zanima »okraševanje«, lahko vsekakor uporabite razširitve lupine (Gnome shell extenions), s pomočjo katerih je mogoče namizje prilagoditi lastnim željam.

Začetniki so se v Linuxu običajno malce težje znašli. Kje so meniji, kje so programi, kam naj kaj shranim - vse to so bila vprašanja, na katera so lahko dobili odgovore bolj ali manj le prek na trenutke mučnega iskanja po internetu. Pri Linux Mintu ni tako, saj nas ob zagonu pozdravi okno, prek katerega lahko dokaj dobro spoznamo sistem in najdemo tudi navodila za uporabo, najrazličnejše uporabniške vodiče, podatkovno bazo podprte strojne opreme, povezave do forumov, klepetalnic in še kaj. Čeprav je sistem sam in veliko programov poslovenjenih, pa je večina tega materiala (še) v angleščini.

Kar zadeva programje, je zadeva bolj ali manj podobna drugim distribucijam. Mint vsebuje slovensko različico LibreOffice, privzeti predvajalnik je Banshee, urejevalnik slike je Gimp, predvajalnik videa je VLC, tu je še zapisovalnik Brasero, APTonCD in še kaj.
Sistem je mogoče brezplačno sneti v štirih različicah - 32- in 64-bitni različici za DVD, ki vsebuje tudi vse potrebne kodeke za multimedijske datoteke, ter 32- in 64-bitni različici za CD, kjer ni kodekov in jih je treba sneti po namestitvi.

Moj mikro, februar 2012 | Miha Gradišnik |