Pretirana uporaba pametnih telefonov lahko pripelje do bolečin v očeh zaradi napenjanja oči ali trdega vratu. To je slaba novica. Dobra novica pa je, da nas mobilne naprave, brez katerih ne moremo več živeti, lahko prisilijo v bolj zdravo življenje. Ne toliko prisilijo, kot pomagajo, in ne toliko pametni telefoni kot cela vrsta aplikacij, ki jih rade voljo uvrstimo med aplikacije za »mobilno zdravje«. Pred več kot letom dni smo pisali o aplikaciji iHelp (tinyurl.com/p8oo75n), z dokaj ozkim namenom, dati ljudem v roke pripomoček, da uspešno rešijo človeka, ki je doživel srčno kap. Konec lanskega leta pa smo dobili še štiri zanimive aplikacije. Od njih sta za dve zaslužni telekomunikacijski podjetji, za eno pa civilno družbena organizacija. Vse štiri so povezane z zdravjem uporabnikov.

Nesreče so in bodo vedno bile in skoraj vsak človek se lahko znajde v položaju, ko mora pomagati sočloveku. Bo pomagal ali ne? Dostikrat ne, ker preprosto ne ve, kako. Kakšen je namen aplikacije Prva pomoč, pove že njeno ime. Je informativna aplikacija, ki v besedi in sliki (video navodila) pomaga uporabnikom, da ti učinkovito nudijo prvo pomoč v primeru poškodb in najpogostejših nenadnih obolenj. Hkrati pa tudi povečuje raven znanja prve pomoči med ljudmi, ki jo imajo nameščeno in se z njeno pomočjo učijo. Zaradi tega je dokaj enostavna, pregledna, pa še eno funkcijo ima. Kadar ne vemo, kaj narediti, je zgoraj desno gumb, katerega pritisnemo in telefon takoj pokliče na številko 112. Ker aplikacija ni podatkovno zelo potratna (dobrih 18 MB), bi jo lahko imel na svojem pametnem telefonu vsak uporabnik, tako kot mora imeti v vozilu komplet za prvo pomoč.

Za preprosto aplikacijo Prva pomoč je »kriv« Telekom Slovenije, Si.mobil pa ni želel biti nič slabši, temveč boljši, zato je sodeloval pri aplikaciji Vem, kaj jem. Ideja je dobra, omogočiti uporabniku – sladkornemu bolniku, da redno zapisuje vse, kar zaužije (ogljikovi hidrati, maščobe, beljakovine), telesno dejavnost (s tem pa porabljene kalorije) in odmerke inzulina, beleži pa lahko tudi meritve krvnega sladkorja in teže. Aplikacija izdela poročilo, ki ga prek pošte uporabnik lahko pošlje svojemu zdravniku, povezana pa je tudi s koledarjem za enostavnejše spremljanje tedenske aktivnosti. Zelo preprosto povedano, deluje, če je uporabnik vešč in resnično vse, kar počne, tudi zapiše – vnese v aplikacijo in koledar mobilnega telefona. Dobra ideja, nekoliko slabša izvedba, bi lahko zapisali. Vnos obrokov je zamuden, predvsem pa iskalnik, s katerim iščemo hrano, deluje, milo rečeno, čudno. Ne najde vseh obrokov, ki jih aplikacija vsebuje, prav tako pa nikjer nismo opazili, da bi uporabnik gradil svojo lastno bazo obrokov. Če hrane, ki jo zaužijemo, ni na seznamu aplikacije, najbrž ne moremo vpisati kar nekaj na prvi pogled približno podobnega.

Več kot mobilni priročnik ali nadzornik nad zaužito hrano želi biti storitev @life, katere del je poleg spletne strani tudi mobilna aplikacija. Deluje po načelu igrifikacije (tinyurl.com/qfrtm2r), ki uporabnika storitve pritegne skozi doseganje ciljev, primerjanje in sodelovanje. Vsebinsko je glavni namen storitve prepoznavanje in odpravljanje stresa, dopolnjena pa je z vsebinami s področij medicine, psihologije, športa in prehrane. Uporabniki se lahko s pomočjo storitve rekreirajo, pripravljajo na športni presežek, zdravo hujšajo (čudežna beseda za marsikoga), spremljajo svoje zdravstveno stanje in obvladujejo stres. Mobilna aplikacija deluje po načelu navideznega trenerja, ki z nasveti, analizo in programi uporabniku pomaga k njegovemu cilju. Podpira Bluetooth tipala, kot je tisto za merjenje srčnega utripa, aktivnost pa lahko uporabnik tudi ročno vnese. Je več kot le aplikacija za spremljanje aktivnosti (na primer RunKeeper). Posameznik si lahko ustvari osebni vadbeni program, ki je povsem prilagojen njegovim potrebam in omejitvam. Pred tem si izbere cilj, ki ga želi doseči, recimo postati bolj zdrav in aktiven, sproščen in samozavesten, izboljšati zbranost in produktivnost, izboljšati prehrano in navade ali pa kar kombinacijo vsega. Aplikacija nato predlaga programe, ki temeljijo na telesni vadbi, psiholoških vajah in prehrani.

Pred leti so se državljani razburjali, ko je mobilni operater želel blizu njihovega doma postaviti bazno postajo, ker naj bi ta negativno vplivala na zdravje, zadnje čase pa o takšnih protestih ni ne duha ne sluha. Kot so zamrle (morda le za nekaj časa) tudi skrbi, da naj bi bil mobilni telefon potencialni vzrok za rakava obolenja. Pa se v bistvu ni skoraj nič spremenilo, v Sloveniji je le neprimerno več baznih postaj, kot jih je bilo pred desetletjem. Posledica tedanje bojazni je bila ustanovitev Inštituta za neionizirana sevanja (www.inis.si). Ta je v sklopu projekta e-karta EMS razvil dinamični register brezžičnih sistemov, ki so vir elektromagnetnih sevanj na območju Slovenije. Sliši se učeno, a je razlaga enostavna. Gre za zemljevid Slovenije z vrisanimi viri sevanja (na primer bazne postaje, televizijski oddajniki) in področjem okoli vira, kjer so z različnimi barvami prikazane »moči« sevanja. Je primer vizualizacije javnih podatkov, ki hkrati služi za prikaz obremenjenosti okolja s sevanji. Uporabniku je na voljo mobilna aplikacija (poleg spletne), ki na podlagi zemljepisnih podatkov lokacije pridobi informacijo o sevalni obremenitvi za določeno lokacijo/območje glede na zakonsko določene mejne vrednosti za varovanje zdravja in varstva okolja, podatke o virih visokofrekvenčnih EMS na izbranem območju ter o kumulativnih (seštetih) sevalnih obremenitvah, ki jih ti viri povzročajo. Aplikacija prinaša uporabnikom mobilnih telefonov nekaj več, saj omogoča spremljanje osebne izpostavljenosti zaradi sevanja mobilnega telefona, saj bo uporabniku prikazana trenutna in večdnevna izpostavljenost EMS med uporabo mobilnega telefona, kar bo spodbujalo uporabnika k ukrepom za zmanjševanje izpostavljenosti in tveganj. Na voljo pa je tudi podatek o največji SAR-vrednosti uporabnikovega telefona.

Moj mikro, januar februar 2014 | Marjan Kodelja