Programe za prikaz reklamnih sporočil (adware) in druge nepotrebne programe, ki jih z eno besedo označujemo kot crapware, je včasih težko odstraniti, saj uporabljajo vse mogoče zvijače, da ostanejo na računalniku. Pri preprečevanju nameščanja in pri odstranjevanju so manj učinkoviti tudi nekateri predvsem brezplačni protivirusni programi (saj ne gre za škodljivo kodo, viruse, trojance, črve …). Plačljivi varnostni programi pa s to funkcijo nagovarjajo uporabnike, naj jih kupijo. Vsi ti nezaželeni programi imajo skupno eno stvar. Ko so na računalniku, tega upočasnijo. V skrajnem primeru je pri uporabnikih, ki potrjujejo vse, kar računalnik vpraša, teh programov na računalniku toliko, da je njegovo delovanje upočasnjeno in je praktično neuporaben.
Najbolj znan predstavnik tako imenovanega crapwera je programsko orodje Ask, ki se, če nismo pozorni in njegovega nameščanja ne odkljukamo, naloži skupaj s programskim okoljem Java (tinyurl.com/n2x9xxk). To ni bil prvi primer, ko se poleg želenega programa namesti še neželeni, je pa najbolj razvpit. Kljub kritikam Oralce ni prenehal s tem. Oraclu sicer ne gre za nohte, dobro posluje tudi brez dodatnega denarja za nameščanje crapwera, podjetjem, ki komaj preživijo, pa pomeni 10 centov do 1,5 dolarja za vsako namestitev rešilno bilko. Podobno velja tudi za izdelovalce računalnikov. Trg osebnih računalnikov pada, zaslužki so nizki, ceno svojim izdelkom lahko kolikor toliko držijo le še uveljavljeni izdelovalci. Vsi drugi konkurirajo z nizko ceno, njihovi izdelki pa so na prodaj pod neznanimi ali pod blagovnimi znamkami velikih trgovskih verig. Ker za računalnik zaslužijo malo (morda celo premalo), so dovzetni za plačilo, če na računalnike že v tovarni namestijo programsko opremo ponudnikov, ki so pripravljeni plačati.
Znesek na prvi pogled ni visok, vendar če imajo spletne strani z brezplačnimi programi tisoč prenosov na dan, izdelovalci poceni računalnikov pa te izdelujejo v velikih serijah, se jim nabere lep kupček denarja. Enako velja tudi za ponudnike brezplačnih programov, ki jih potrebuje, s tem pa tudi redno prenaša in namešča veliko uporabnikov. Večina uporabnikov tudi ne opazi ali pa jim je za to vseeno, da nekje v oknu, ki se prikaže na računalniku in zahteva dovoljenje za namestitev, piše (je že obkljukana možnost), da se bo poleg programa, ki smo ga želeli, namestilo še nekaj. Zaščitimo se lahko le tako, da smo vedno pozorni in odkljukamo vse, česar nočemo, da se namesti na računalnik. In verjamemo, da namestitveni program tudi vedno pove resnico. Ko mu damo dovoljenje, bo namestil vse, kar ima namen namestiti. Tudi škodljivo kodo, a to bo po vsej verjetnosti vsaj zaznal protivirusni program.
Čemu bi kdo plačeval za to, da se njegov program namesti na računalnik pri prenosu želenega programa s spleta ali da ga namesti izdelovalec računalnikov? Zagotovo ne zato, da bi se hvalil s številom nameščenih programov, ampak zaradi denarja. Za prikaz oglasov, ki jih oglaševalec plača več, ali pa ti programi zbirajo podatke, ki jih je tudi mogoče prodati (ekonomija osebnih podatkov). Nepotrebna programska oprema ni samo nadležna, posledica ni le počasno delovanje računalnika, ampak je v skrajnem primeru lahko tudi nevarna.
Moj mikro, marec – april 2015 | Marjan Kodelja
