Slikovno gradivo

Glede na to, da digitalne fotoaparate uporabljamo na vsakem koraku, je jasno, da je format JPEG eden najpogosteje uporabljanih. In glede na to, da so pomnilniške kartice relativno poceni in da je nanje mogoče shraniti veliko posnetkov, je jasno, da je datotek, shranjenih v tem formatu, zelo veliko in tudi zasedejo veliko prostora. Zato je raven stiskanja fotografij verjetno ena najzanimivejših točk, saj lahko z njo pridobimo tudi največ prostora. In pridobiti ga je mogoče kar nekaj. Toda, ali ni JPEG že sam po sebi stisnjen format? Je, vendar je zaradi nastanka teh datotek na tem področju še precej prostora za napredek. Digitalni fotoaparati najprej zajamejo slikovno gradivo, torej fotografijo posnamejo, nato pa procesor, ki je v napravi, izvede proces komprimiranja in shranjevanja na kartico. A ker je postopek komprimiranja procesorsko precej zahteven, proizvajalci z njim ne zapletajo postopka, ampak izvedejo dokaj preprost način kodiranja. S tem je postopek hitro končan in fotoaparat je pripravljen za snemanje naslednjega posnetka. Logika nam torej pove, da če uporabimo kak bolj zmogljiv algoritem stiskanja JPEG, lahko dobimo precej manjšo datoteko s skoraj enako kakovostjo. In prav to je naloga NFO, optimizacijskega algoritma, ki so ga izdelali pri Balesiu. Več poudarka je na primer na svetlosti točk kot pa barvi, saj so naše oči bolj občutljive na svetlost (tehnično se temu reče rekvantizacija krominance), podobnih postopkov pa je še nekaj. Poleg tega lahko iz datotek odstranimo morebiten predogled, glave EXIF in komentarje, pa tudi barvno razpredelnico je mogoče preurediti in ponovno kodirati, s tem pa pridobiti nekaj prostora. Koliko? Rezultati testov so v razpredelnici.

Kaj pa BMP? Tega je nekoliko težje stiskati, saj struktura datoteke ne omogoča kaj več kot brezizgubno kodiranje RLE (Run Lenght Encoding). Mogoče je prešteti število uporabljenih barv in temu primerno urediti barvno paleto, jo s 24 ali 32 bitov na točko zmanjšati na 16, 8 ali celo 4, če je to mogoče, s čimer se količina podatkov nazorno zmanjša. Program omogoča tudi samodejno spremembo formata, če pa ugotovi, da bi bil JPEG manjši od formata BMP, kar sam izvede pretvorbo. Kako kakovostna bo, je odvisno od izbranega načina stiskanja. Pri največji stopnji bodo datoteke stisnjene tudi na deset do dvajset odstotkov prvotne velikosti, pri Identical Pixels pa na okoli sedemdeset odstotkov, spet odvisno od fotografije. Kaj pa GIF in PNG, ki ju veliko uporabljamo na spletnih straneh? Pri njiju gre za brezizgubno stiskanje, pri katerem se uporabljata algoritma LZW in LZ77. Tudi tu je mogoče nekaj prostora privarčevati s štetjem barv in prilagajanjem barvne lestvice. Poleg tega pa pozna format PNG oziroma algoritem LZ77 še pet različnih variacij oziroma filtrov. Večina programov za obdelavo slikovnega gradiva uporablja filter, ki ga vzame za privzetega, le nekateri programi pa izbirajo najbolj optimalnega glede na vsebino gradiva. Sam format pa omogoča še nekaj več – uporabo več različnih filtrov v eni sami fotografiji. In prav to naredi NFO. Slikovno gradivo namreč prebere vrstico za vrstico in za vsako uporabi filter, ki je zanjo najbolj primeren. Ostane pa nam še TIFF. Ta se zmanjša predvsem zaradi štetja barv in prilagajanja barvne lestvice.

Test

Pri programu, kot je FILEmiminizer, je zelo težko izvesti test, ki bi natančno pokazal, koliko se posamezna vrsta datoteke stisne. To pa zato, ker je raven stiskanja odvisna od vsebine datoteke, ki se optimizira. Proizvajalec se sicer baha, da lahko stisne datoteke tudi na dvajset ali celo manj odstotkov izvirne velikosti, vendar je takšno stiskanje izvedljivo le pri določenih tipih datotek, kjer imamo dokumente z veliko slikovnega gradiva, kjer kakovost ni največja. Takrat programu dodamo vse, kar najdemo, in potem ugotovimo, kaj lahko s tem ustvarimo. Rezultati so nekako logični. Raven stiskanja je odvisna od tega, koliko je v posameznem dokumentu slikovnega gradiva. Najbolj je bilo delovanje vidno pri dokumentih formata PDF. Pri datoteki, ki smo jo izdelali tako, da smo v urejevalniku besedil napisali nekaj besedila, dodali nekaj zaslonskih slik in vse skupaj shranili v PDF, je bila raven stiskanja pri najvišji nastavitvi, torej Visually Lossy (strong), okoli štirideset odstotkov, na najnižji pa le nekaj več kot odstotek. Ko pa smo stiskali profesionalno brošuro, izdelano s fotografijami, ki so bile maksimalno kodirane, je bil ta odstotek precej nižji, in sicer okoli štiri odstotke ne glede na izbrano kodiranje. Zadeva se je še najbolje izkazala, ko smo jo 'spustili' prek datoteke PDF, ki je vsebovala skeniran dokument, napisan na starem pisalnem stroju. Stvar je bila berljiva tudi pri največji ravni stiskanja, velikost datoteke pa je bila le šest odstotkov izvirnika.

S programom je torej mogoče stisniti nekatere datoteke tudi na manj kot pet odstotkov njihove izvirne velikosti, zgodi pa se tudi, da kakšne datoteke sploh ni mogoče stisniti. To se nam je zgodilo pri Excelovi datoteki, ki je vsebovala le podatke in nobenega grafikona ali drugega grafičnega okraska. Pri testiranju stiskanja slikovnega gradiva smo programu dopustili, da zamenja format zapisa, saj nas je zanimalo, kako se bo odločil in kakšni bodo rezultati. Izkazal se je zelo dobro, saj so recimo zaslonske fotografije formata BMP kakovostno ostale na skoraj enaki ravni, njihova velikost pa je padla na slabih pet odstotkov prvotne velikosti. Minimiziranje NFO je v tem primeru bilo tako učinkovito, kot če bi datoteko stisnili v format ZIP. Podobno učinkovit je bil program pri drugih formatih, le pri GIF ni bilo velikega učinka.

Kaj pa kakovost? Najbolj nas je seveda zanimala pri formatu JPEG. Kako so bili rezultati videti, je prikazano na fotografiji, velikost datotek pa lahko vidite v razpredelnici. Največje stiskanje je sicer res prineslo datoteke velikosti 60 Kb, izvirnik, posnet z digitalnim fotoaparatom, pa je bil velik 2,5 Mb, vendar so se napake videle šele pri precej veliki povečavi. Na fotografiji vidimo, da je oko psa že precej motno, a se to niti ne opazi preveč. Stiskanje Visually Lossless Display, ki je datoteko stisnilo na dobrih 620 Kb, pa se od izvirnika na videz zelo malo razlikuje, zato so rezultati res navdušujoči.

Sodba

Program FILEminimizer Suite 7.0 je zelo zanimiva rešitev. Količina podatkov na disku se lahko precej zmanjša brez pretirane izgube kakovosti. Sicer ga ne bi kar samodejno uporabljal za zmanjševanje velikosti vseh tipov datotek, ki jih pozna, za ročno spreminjanje pa je zelo uporaben. Zlasti če bi radi komu poslali kakšno fotografijo po elektronski pošti in ne vemo, kako jo zmanjšati, da bo še vedno dovolj dobra na pogled, a ne prevelika za pošiljanje. Program to delo izjemno dobro opravi namesto nas.

Kaj pa cena? Ta je na prvi pogled res precej visoka, posebej za domačega uporabnika. A za poslovno rabo, kjer je velikost datotek in njihovo hitro in uspešno prenašanje ključnega pomena, teh 72 evrov ne pomeni veliko. Vsaj glede na to, kaj za ta denar dobimo. Če se vsebina neke mape količinsko zmanjša za petdeset ali več odstotkov, je to lahko velik prihranek. Program je zato vsekakor vreden pogleda. Na spletni strani proizvajalca si je mogoče prenesti preizkusno različico, tako da se lahko sami prepričate, ali je orodje primerno za vaše okolje in ali ste zanj pripravljeni toliko plačati.