V spletu, besedilu, tabeli ali kje drugje, najdemo besedilo, s katerim bi radi nekaj naredili. To je lahko recimo objava v Facebooku ali Twitterju, prevod z Googlovim Prevajalnikom, pošiljanje po pošti, urejanje v Wordu ali Beležnici ali podobno opravilo. Click.to je za te zadeve prava stvar.

Rešitev je prav izvirna. Deluje namreč z odložiščem oziroma ukazom za kopiranja. Ko kjer koli v okolju Windows pritisnemo Ctrl+C, se običajno ne zgodi nič vidnega, saj se vsebina, ki smo jo označili, le prekopira v odložišče. Click.to pa temu ukazu doda še svoj prispevek. Ta je, da se ob pritisku tipk Ctrl+C na mestu, kjer je miškin kazalec, na zaslonu pojavijo ikone različnih dodatkov, ki si jih izberemo ob namestitvi ali pa dodamo pozneje. In kaj so ti dodatki? Če na primer izberemo besedilo ali sliko in pritisnemo Ctrl+C ali ukaz Kopiraj iz menija Uredi, lahko besedilo recimo uporabimo kot iskalni niz v Googlovem spletnem iskalniku ali Wikipedii,besedilo in sliko lahko ga objavimo v Facebooku ali Twitterju, lahko ga odpremo v Wordu ali beležnici in tam uredimo, lahko prevedemo z Googlovim Prevajalnikom, pošljemo po elektronski pošti prek Outlooka ali Gmaila ali nad njim izvedemo še kakšno od štiriindvajsetih funkcij oziroma zunanjih programov, ki jih Click.to podpira.

Tak način je vsekakor hitrejši in priročnejši od recimo kopiranja besedila, odpiranja programa ali storitve, v kateri bi radi stvar obdelali, in nato lepljenja vanjo. Poleg tega je program še tako »pameten«, da če recimo prek njega odpiramo vsebino elektronskega sporočila v Wordu, se besedilo pojavi v privzeti Wordovi pisavi, torej kot navadno besedilo in ni oblikovano na način, kot je to v sporočilu. Za nadaljnje urejanje vsekakor dobrodošlo.

Poleg teh štiriindvajsetih privzetih funkcij jih je na voljo še nekaj prek ukaza za dodajanje med nastavitvami programa, poleg tega pa je mogoče definirati tudi lastne funkcije, ki so lahko v obliki klica spletne storitve ali lokalnega programa.

Vsekakor program, več kot vreden ogleda in uporabe.

Moj mikro, september 2011 | Miha Gradišnik |