Vse manjkrat, a še vedno sem ter tja ponovim dejstvo, ki neizkušene bodoče lastnike digitalne kamere najbolj žuli. Koliko megapik je dovolj in zakaj vsi pravijo, da jih je le največ, kar proizvajalci ponujajo, dovolj? Zopet smo pri samoanalizi. Ali bomo fotografije, posnete s kamero, gledali le še na računalniškem monitorju in morda televizorju ali pa se bomo še vedno odločali fotografije tiskati v foto studiu ali pa morda kar z domačim barvnim tiskalnikom.

Pri odločitvi za tisk fotografij se je treba ozreti le v svoje domače albume in takoj boste ugotovili, da je večina fotografij v formatu 10 x 15 cm ali pa celo 9 x 13 cm. In tu pridemo do paradoksa, kjer se je treba zopet vprašati, zakaj pri foto trgovcu potem zahtevati fotoaparat z vsaj 7, 8, 10 milijonov pik na tipalu. Za tisk malih formatov je dovolj že aparat z 2, 3, 4 milijoni pik, saj smo še lani in predlani kupovali le takšne. A res je tudi, da gre napredek svojo pot in danes tovrstnih aparatov že dolgo ni več na prodajnih policah. Vaš aparat naj bo predvsem uporaben na področjih, kjer se vam največ dogaja. Če so to izleti, iščite aparat, ki bo robusten in morda zaščiten pred vodo, prahom in morda udarci. Če imate v družini športnika, bo izbor že težji, saj hitro premikajočim se motivom in to povrhu še v slabo osvetljenih športnih dvoranah, kompaktni fotoaparati niso ravno kos. Tu nastopajo le fotoaparati DSLR (zrcalnorefleksni z izmenljivimi objektivi). Zavedajte se, da je tudi otroška igra ali tek vašega kužka hitra zadevščina. Zato ne nasedajte oglasom prodajalcev, da bo vaš mali kompaktek zmogel vse in še več.

Predvsem pa vložite nekaj evrov tudi vase, saj vas bo en kratek tečaj fotografije mnogo bolj pripravil za uspešno fotografiranje kakor pa 50 evrov dražji aparat.

KAJ KUPITI?

Kaj lahko torej danes kupec pričakuje od fotoaparata v najnižjem/vstopnem cenovnem razredu? Za družinsko fotografijo, kjer bo cilj motive le zajeti in natisniti na papir velikosti 10 x 15 cm, obenem pa za nakup porabiti le 150 do 200 evrov, bo fotoaparat ponujal dovolj, ne glede na število pik na tipalu. Pomembnejše vprašanje je, ali tak kupec sploh potrebuje fotoaparat, kjer so ob avtomatskih tudi ročne nastavitve, možnost snemanja videa, množica funkcij skritih v meniju? V tem razredu se je najbolje ozreti za fotoaparatom, ki je preprost za uporabo, dovolj majhen, da vas ne bo motil, in da je kakovost izdelave na vsaj takšnem ravni, da vam plastična škatlica ne škriplje pod rokami.

V nekoliko višjem cenovnem razredu (200 do 300 evrov) vam bodo proizvajalci dodali že nekaj malega uporabnih novosti. Predvsem bodo aparati imeli možnost ročnih nastavitev, vsi modeli bodo opremljeni s spodobno bliskavico, klasične AA-baterije bodo v večini primerov nadomestili litijevimi akumulatorji, nekateri bodo dodali še kovinska ohišja ali pa se bodo na fotoaparatih svetili napisi o njeni lahkostih in tankosti ohišja. Elegantna tanka ohišja so trenutno ena od zelo reklamiranih lastnosti. A pozor! Naj bo ohišje, ki vam je simpatično, kovinsko. Tanek, lahek fotoaparat gre dejansko povsod z vami in to je velika uporabna prednost pred večjimi, ki dostikrat zaradi tega ostanejo pozabljeni doma. Vendar, če je tanek, lahek in gre lahko tudi v zadnji žep na kavbojkah, le pazite, da ne sedete nanj. Lahko vas bo prestrašil zvok lomljene plastike.

Tik pod vrhom najdražjih kompaktnih fotoaparatov se bo kupec odločal le še med res dobrimi modeli. Vsi so že robustno izdelani, uporabljeni materiali so na najvišji ravni, inženirji so se posvečali tudi boljši ergonomiji. Predvsem so to aparati z do 10 milijonov pik velikimi tipali, ki omogočajo zajem visoko kakovostnih fotografij, tudi če se jih boste lotili s katerim od računalniških programov za obdelavo fotografij. Ob močnem izrezu določenega dela fotografije, vam bo ostalo še dovolj detajlov, da bo fotografija velikosti 10 x 15cm dobra. Preskok se zgodi tudi pri LCD-zaslonih, saj so se ti povečali. S tem pridobimo dober takojšnji vpogled v kakovost posnetka in lažjo uporabo menijev, saj je povečana tudi velikost črk. Dobrodošle so tudi tehnologije, ki poskrbijo, da so slike solidno vidne tudi ob zelo svetlih dnevih ali pa ko vam sonce direktno sveti na zaslon.

Aparati cenovnega razreda 300 do 500 evrov imajo v objektivih boljše leče, ki poskrbijo za manjša popačenja na fotografiji, ter sisteme za zmanjšanje tresljajev (stabilizacijo). Na tem mestu moramo opozoriti, da proizvajalci zopet uporabljajo razne marketinške trike. Namreč, nekaj je prava stabilizacija slike, ki je izvedena s korekcijami lege leč v objektivu, nekaj povsem drugega in največkrat neuporabnega pa je samodejno višanje ISO-vrednosti tipala (z višanjem občutljivosti tipala zelo narašča šum na fotografijah in močna izguba detajlov). Dobri redukciji tresljajev je kos večina uveljavljenih proizvajalcev, le imena zelo podobnim sistemom so drugačna. Kratica IS (Image Stabilizer) je domena Canona, VR (Vibration Reduction) Nikona, SR si je izbral Pentax, OIS Panasonic ...

Zgornji razred kompaktnih fotoaparatov cenovno sega tja do 700 evrov. Kupec lahko pričakuje in tudi dobi le najboljše, kar trenutno tehnologija omogoča. Največji problem tega razreda je cena, ki se je zelo približala cenam zrcalnorefleksnih fotoaparatov (DSLR). Tukaj največkrat nastopi težava, ker kupec hitro pozabi, zakaj je prišel v trgovino. Zavedati se je namreč treba, da za 700 evrov kupujete aparat najvišjega razreda, ki ima ob kakovostnem tipalu, boljši elektroniki, stabilizatorju slike tudi optiko z velikim razponom goriščne razdalje. Optika, prevedeno v 35 mm format, dosega goriščnice tja do 300−400 mm, nekatere pa celo dosegajo in presegajo 500 mm.

In tu govorimo o dosegu optike! Sledi še digitalni zum, ki pa žal poskrbi tudi za izgubo detajlov na fotografiji in s tem slabšo kakovost posnetka. Tovrstni fotoaparati znajo zadovoljiti še tako zahtevnega družinskega fotografa, saj, kot rečeno, omogočajo vse in še več, le da se je potrebno treba, da vsemogočni pa vendarle niso, kajti resnično vrhunska kakovost digitalnega zapisa je domena zrcalnorefleksnih fotoaparatov in odličnih objektivov.