SPIDEROAK
SpiderOak je sistem, ki nudi tako varnostno kopiranje kot tudi sinhronizacijo podatkov med različnimi napravami. Tako sinhronizacija kot tudi arhiviranje potekata prek okna, podobnega Raziskovalcu v Windows, tako da je povrnitev datotek, ne glede na to, ali gre za več ali le eno samo, dokaj preprosta, tudi če gre za starejše različice. Je tudi precej hiter, nudi pa malce okorne, a v končni fazi vseeno uporabne funkcije pretočnih vsebin za fotografije in video.
Storitvi lahko zamerimo predvsem eno: je izredno »piflarska« in na trenutke okorna. Nekatere preproste operacije so povezane s toliko dela, da se včasih človek vpraša, ali ima vse skupaj smisel. Če na primer želite določiti mapo za deljenje datotek, morate najprej vzpostaviti »sobo« za deljenje datotek (tako imenovani Share Room), nato pa določiti še posebno uporabniško ime in geslo. Mislim, da bi šlo preprosteje.
Največja odlika SpiderOaka pa je razmerje med ceno in tem, kar dobimo. Osnovna različica, kjer imamo na voljo 2 GB prostora, je brezplačna, nudi pa vso funkcionalnost, torej ni omejena tako kot storitve nekaterih konkurentov. Poleg tega je tudi nadgradnja precej poceni - za 10 USD/mesec ali 100 USD/leto dobite 100 Gb prostora, do storitve pa lahko dostopate s poljubnega števila računalnikov. Odjemalski programi so na voljo za Windows OSX in Linux, obstajajo pa tudi različice za Android in iOS.
SYNCTPLICITY
Syncplicity bi se rad kosal z nekaterimi dražjimi konkurenti. Nudi namreč tako arhiviranje kot sinhronizacijo podatkov prek različnih platform, saj je na voljo za Windows, Mac OS, Linux, Android in iOS. Namestitev odjemalskega programa in vseh nastavitev je izredno preprosta. Storitev omogoča to, kar smo pri nekaterih konkurentih pogrešali - določitev poljubnih map, namenjenih arhiviranju. Zanimiv je tudi način, kako do starih različic datotek, saj jih program da v Koš, podoben tistemu v Windows, od koder jih lahko obnovimo. Vsekakor zanimiva rešitev za tiste, ki prisegajo na Windows in so filozofije sistema navajeni.
Program omogoča deljenje datotek z drugimi uporabniki, sinhronizacija datotek je hitra, storitev pa vsebuje nekaj spletnih dodatkov in dokaj dobro povezavo z Google Docs. Do tu vse lepo in prav. Potem pa sledi kakšna zamera. Največja je ta, da je povrnitev arhiviranih datotek zelo čudna, saj je mogoče povrniti le datoteko po datoteko. Celotna povrnitev vseh datotek hkrati je sicer mogoča, a le na »čist« računalnik. Storitev tudi ni najbolj poceni. Osnovna, brezplačna, nudi 2 Gb prostora, neomejeno velikost datotek ter dve napravi, ki se lahko sinhronizirata, za 15 USD/mesec število uporabnikov ostaja enako, torej eden, prostor se poveča na 50 Gb, število naprav pa na pet, za 45 USD/mesec pa omejitev ni, na voljo pa so še nekatere dodatne, predvsem varnostne storitve. Pod črto - nič posebnega.
UBUNTU ONE
Ubuntu One je nastal kot brezplačna spletna storitev sinhronizacije datotek za uporabnike operacijskega sistema Ubuntu, a je pozneje prerasel v univerzalni sistem, ki je na voljo tudi uporabnikom Windows. V okolju Windows je uporabniški vmesnik sicer čisto simpatičen, a ne deluje tako hitro in lepo kot v Ubuntu. Obstajajo tudi aplikacije za iOS in Android, tako da je storitev tudi mobilno dosegljiva.
Ker je Ubuntu zelo zanimiv, uporaben in dokaj inovativen operacijski sistem, bi človek pričakoval, da bo tako tudi storitev Ubuntu One. A ni tako. Pravzaprav je nekaj, kar uporabniki sistema Ubuntu uporabljajo bolj zato, ker je zadeva pač že tam, ne pa zato, ker bi bila ne vem kako uporabna. Nastavitve so sicer dokaj preproste in ne zahtevajo preveč truda, delovanje samo pa je dokaj čudno. Informacij o tem, kaj se dogaja, je malo, pa še te so večkrat napačne. Na testu smo namreč dvakrat dobili sporočilo, da je sinhronizacija izvedena, čeprav so se datoteke še vedno nalagale. Poleg tega sistem ne pozna shranjevanja različnih verzij datotek, zato se zgodi, da na enem računalniku neko datoteko popravimo, a se ta na drugem ne ažurira, saj sistem misli, da jo že ima. Poleg tega je mogoče povrniti le datoteko po datoteko, možnosti deljenja datotek so dokaj osnovne, prav tako ni deljenja datotek in fotogalerije.
V osnovi dobi uporabnik 5 Gb prostora brezplačno, za vsakih dodatnih 20 Gb pa je treba doplačati 2,99 USD/mesec, kar je dokaj ugodno. Poleg tega je mogoče za 4 USD/mesec dokupiti tudi možnost pretočne glasbe, ki jo je mogoče pretakati na naprave iOS in Android, prek Ubuntu One music store pa je mogoče glasbo tudi kupovati. Vse to je sicer dokaj lepo, a čudno delovanje dobrih lastnosti po našem mnenju ne odtehta.
WUALA
Wuala je ena zanimivejših storitev tako na področju sinhronizacije kot tudi rezervnega kopiranja. Ima namreč skoraj vse, kar bi si uporabnik lahko želel. Storitev izdeluje rezervne kopije poljubnih map, kar je seveda dobro. Poleg tega so mape v storitvi urejene enako kot v »matičnem« računalniku, tako da se je med njimi dokaj lahko znajti. Podprte so različne verzije datotek, stvar pa je urejena tako, da si zgodovino sprememb lahko ogledamo na tako imenovanem Time Travelu - drsniku. Ko ga premikamo, se nam prikazujejo spremembe datoteke skozi čas, kar precej olajša iskanje prave različice, ali je šlo kaj narobe. Mape je mogoče deliti z drugimi uporabniki Wuala, prav tako pa tudi z zunanjimi uporabniki, le da tam komunikacija poteka prek tako imenovane »skrivne spletne povezave« (secret weblink). Storitev omogoča tudi pretakanje zvoka, ne pa videa v računalnike, priključene vanjo. Sinhronizacija datotek je hitra in ni kaj pripomniti čez njo.
A vse le ni tako rožnato. Odjemalski program je nekoliko nejasen in potrebno je kar nekaj časa, da se navadimo, kje je kaj. Arhiviranje je tudi precej počasno, moti pa tudi, ker nimamo na voljo spletnega dostopa prek brskalnika, ampak je treba uporabiti odjemalski program. V osnovi storitev nudi 2 Gb prostora brezplačno, dokupiti pa je mogoče 10 Gb za 19 €/leto, 25 Gb za 39 €/leto, 50 Gb za 59 €/leto, poslovni dostop, ki omogoča 100 GB prostora in dostop petim uporabnikom, pa nudijo za 279 €/leto.
KDO ZMAGA?
Zmagovalca je v tej konkurenci težko najti. Najprej zato, ker gre za dokaj različne storitve, namenjene tudi drugačnim odjemalcem, drugič pa zato, ker nobena ni res idealna. Še najbolj nas je prepričal Dropbox, ki je preprost in dela točno to, kar obeta. Takoj za njim je Microsoftova kombinacija SkyDrive/Live Mesh, a imamo do nje nekaj pomislekov. Zakaj nista SkyDrive in Live Mesh bolj povezana med seboj? Zakaj na primer ni SkyDrive povezan s sistemom rezervnega kopiranja v Windows? Če bi to dvoje veljalo, bi brez slabe vesti Microsoftu podelili prvo mesto. Dokaj zanimiv se nam je zdel tudi Mozy, saj je svoje delo opravil več kot korektno. Ni sicer okrašen z vsem mogočim, a to je tudi pričakovati, saj gre za sistem za rezervno kopiranje, in ne za kaj drugega.
Vsekakor pa velja, da je razvoj na tem področju precej hiter. Potrjuje se dejstvo, ki v informatiki že nekaj časa velja: narediti je mogoče vse, pomembna je le zamisel. In na področju rezervnega kopiranja in sinhronizacije datotek je zamisli očitno veliko, saj pravzaprav niti dve storitvi ne ponujata enake vsebine. Za razvoj je to več kot dobro, res pa je, da bo potrebno nekaj časa, da se izkristalizira, kaj bodo uporabniki dejansko zagrabili.
Kje pa je iCloud?
Mogoče ste se vprašali, zakaj na seznam nismo uvrstili Applovega iClouda. Sicer je res, da storitev v osnovi nudi 5 Gb prostora, kar bi lahko pomenilo, da sodi v našo skupino, a je pristop nekoliko drugačen. Storitev namreč podpira bolj ali manj le naprave, ki jih poganja Applov iOS, osebne računalnike pa le v zelo omejenem okviru. Če uporabljate kakšno iNapravo, je iCloud seveda najboljša rešitev, če ne, pa boste deležni le drobca tistega, kar dejansko nudi.
Moj mikro, Marec 2012 | Miha Gradišnik |
