Spletne storitve hranjenja podatkov se delijo po tem, kaj ponujajo. Običajno gre za hranjenje oziroma rezervno kopiranje podatkov in/ali njihovo sinhronizacijo. Nekatere storitve torej nudijo možnost, da podatke shranimo nekje v spletu in do njih dostopamo bolj ali manj prek brskalnika, druge spet omogočajo le sinhronizacijo datotek med različnimi napravami. Nekaj storitev je tudi takšnih, ki vsebujejo oba pristopa, vendar se ju lotevajo na različne načine. Zato pri izbiri storitve spletnega hranjenja in sinhronizacije ni toliko pomembno, katera storitev je najboljša, bolj pomembno je, da najdete tisto, ki najbolj ustreza vašemu načinu dela.

Najbolj »temeljna« storitev v spletu je rezervno kopiranje. V splet lahko shranimo podatke, za katere je zelo pomembno, da jih ne izgubimo. To storitev lahko uporabljamo, tudi ko imamo le en računalnik, saj nam je bolj pomemben alternativni prostor hranjenja kot pa to, da lahko do datotek dostopamo od koder koli. Težava pri tovrstnih storitvah ni toliko v njih samih, kot je v hitrosti. Hitrost dostopa v internet je pri nas še vedno precej nizka in pri večji količini podatkov lahko zadeva traja do onemoglosti.
Druge vrste storitev je sinhronizacija datotek med napravami. Zadeva običajno deluje tako, da v vse naprave namestimo odjemalski program, ki omogoča, da so na vseh napravah vedno vse datoteke. Ti programi zahtevajo, da so ti podatki shranjeni v posebnih mapah, bodisi vnaprej določenih ali pa jih določi uporabnik. V večini primerov je mogoče do teh podatkov dostopati tudi prek spleta.

Na prvi pogled bi rekli, da sta si storitvi dokaj podobni, saj obe omogočata, da v splet shranimo svoje podatke. Že res, toda obstaja velika razlika. Shranjevanje je namenjeno hranjenju večje količine podatkov v smislu rezervne kopije in dostopa po potrebi, pri sinhronizaciji pa gre za to, da je spletno mesto le nekakšen vmesni člen, kamor se podatki shranijo, da se lahko nato prenesejo na vse naprave, vključene v dogajanje. Pri tem gre seveda za manjše količine podatkov. Sinhronizacija več gigabajtov fotografij, glasbe, videa in še česa bi bila mazohizem, v primeru dostopa prek mobilnih telefonskih omrežij pa tudi ogromen strošek.

Nekatere spletne storitve imajo vgrajene tudi dodatne možnosti. Omogočajo na primer urejanje nekaterih vrst dokumentov ne glede na to, od kod dostopamo do njih, nekatere omogočajo pretočne vsebine, kar pomeni, da glasbe ali filma ni treba najprej prenesti na lokalno napravo, da bi se predvajala, ampak jo na lokalne naprave pretakamo, s čimer varčujemo z lokalnim prostorom in tudi časom, saj se medijska datoteka začne pretakati takoj, ko to zahtevamo.

KDO JE KDO

Storitev spletnega hranjenja podatkov je zelo veliko. Ker je vse skoraj nemogoče pregledati, smo se omejili na tiste, ki v svoji osnovi nudijo brezplačen dostop do storitve oziroma za storitve, ki jih je treba plačati le, če želimo nekaj več. V spletu smo našli osem takšnih storitev. Čisto mogoče je tudi, da smo kakšno izpustili, a če smo jo, ta verjetno ni ravno v vrhu ponudbe. Pa si na kratko oglejmo vsako od njih.

BOX
Box je dokaj preprosta spletna storitev shranjevanja, ki temelji na dostopu prek brskalnika. V osnovi nudi 5 Gb brezplačnega prostora, kar je mogoče povečati na 25 Gb za 10 USD/mesec ali 50 Gb za 20 USD/mesec. Snovalci so se, verjetno zato, da uporabniki ne bi v storitev nalagali filmov ali česa podobnega, odločili za dokaj drastično potezo, saj posamezna datoteka v primeru brezplačne uporabe ne sme biti večja od 25 Mb, kar je v sodobnem svetu mogoče malce preveč »trdo«. No, če kupite več prostora, se ta velikost poveča na 1 Gb, kar pa je že nekaj.

Uporabniški vmesnik storitve je dokaj simpatičen in domišljen, najslajše stvari pa so snovalci na žalost shranili za uporabnike, ki so pripravljeni plačati. Če ste tako imenovani Premium ali Enterprise uporabnik in ste pripravljeni plačati od 15 USD/mesec naprej po uporabniku, boste deležni tako sinhronizacije podatkov v okolju Windows kot tudi videa pretočnih vsebin. Vsebine, ki jih Box ponuja plačljivim uporabnikom, so prav zanimive in simpatične. Uporabniki lahko na primer datoteke kar znotraj storitve dodelijo drugim v pregled in komentar, izdelali so vtičnik za MS Office, ki omogoča uporabnikom odpiranje in shranjevanje datotek neposredno v storitvi, podobne možnosti pa so na voljo tudi za Google Docs. A kot smo zapisali, na žalost le za plačljive uporabnike. »Zastonjkarji« se morajo zadovoljiti z omejenimi 5 Gb prostora. Če bi storitev vsebovala vsaj brezplačni sistem sinhronizacije, bi jo lahko priporočili, tako pa je na žalost ne moremo, saj je preprosto predraga za to, kar nudi. Konkurenca je tu boljša.

DROPBOX
Dropbox je verjetno storitev, ki jo najbolje poznate, saj je na trgu že lep čas. Storitev je namenjena predvsem sinhronizaciji podatkov med različnimi napravami. Na vsako napravo je treba namestiti odjemalski program, ki vzpostavi vse potrebno za to, da se lahko datoteke, shranjene v posebno mapo na disku, prekopirajo v vse naprave, ki smo jih dodali v sistem. Odjemalci za Dropbox obstajajo za Windows, Mac, Linux, Android, iOS, v delu pa so še nekateri. Program deluje tako, da datoteke, ki bi jih radi sinhronizirali z ostalimi napravami, prekopiramo v posebno mapo, vse ostalo pa opravi odjemalec. Uporabnik v osnovi dobi 2 Gb brezplačnega prostora, če je pripravljen plačati 20 USD/mesec, pa lahko dobi 100 Gb.

Zanimiva lastnost Dropboxa je v tem, da je mogoče mape znotraj Dropboxa deliti z drugimi uporabniki. Postopek deljenja je dokaj preprost, saj je treba na mapi, ki jo uporabnik želi deliti z drugimi, le desno klikniti, v meniju izbrati Invite to folder in nato vpisati elektronski naslov uporabnika, ki mu želite dati na voljo datoteke v tej mapi. Dropbox si tudi zapomni različice datotek, ki se nalagajo. To pomeni, da če po naključju »povozite« kakšno datoteko, lahko staro še vedno najdete in povrnete v sistem.

Dropbox je izredno preprost za uporabo in verjetno prav zato tako priljubljen. Edina zamera storitvi je v tem, da ni mogoče definirati lastnih map za deljenje, ampak mora biti točno določena. To pa pomeni, da Dropboxa ne moremo uporabiti za sistem rezervnega kopiranja oziroma je to omejeno. Kar zadeva medijske dodatke, Dropbox podpira fotogalerijo, a stvar ni nič posebnega oziroma takega, s čimer bi se na glas hvalili. Na našem testu je osnovno nalaganje datotek potekalo precej počasnejše kot pri nekaterih konkurentih, je pa zato sinhronizacija bila izredno hitra.

MOZY
Če je bil Dropbox eden prvih sistemov za sinhronizacijo podatkov med različnimi napravami, je bil Mozy eden prvih spletnih sistemov rezervnega kopiranja. Nudi 2 Gb prostora in kopiranje z enega računalnika brezplačno, 50 Gb in en računalnik za 4,99 €/mesec, 125 Gb in tri računalnike za 8,99 €/mesec, mogoče tudi več računalnikov in več prostora. Mozy ni namenjen tistim, ki bi radi pretakali filme in glasbo ali gledali fotografije. Program zahteva namestitev odjemalskega programa, prek katerega določimo, katere mape naj program arhivira, vse ostalo pa poteka bolj ali manj samodejno. Celo mape, v katerih so pomembne datoteke, zna najti sam, če hočemo dodati svoje, pa tudi v redu. Ker sta v brezplačni različici na voljo le 2 Gb, je dobro, da premislimo, kaj bomo arhivirali. Vsekakor so tu zaznamki brskalnikov, mogoče pošta, kakšna datoteka s serijskimi številkami in podobno. Če pa se odločimo za komercialno različico, torej smo pripravljeni plačati za več prostora, bo Mozy izredno dobro opravil svoje delo.

Prvo kopiranje oziroma arhiviranje je, čeprav smo na testu izbrali kar precej raznovrstnih datotek in čeprav je storitev doma v Veliki Britaniji, potekalo precej hitro. Enako velja za poznejše arhiviranje in povrnitev podatkov. Povrnitev podatkov je mogoča tako, da povrnemo vse naenkrat, lahko pa seveda povrnemo vsako datoteko posebej, in to na različice, stare do trideset dni. Datotek prek spletnega vmesnika ni mogoče nalagati, kar je mogoče malce nerodno, saj moramo, če želimo rezervno kopijo datoteke, ki ni v mapah, ki jih nadzira Mozy, to vanje prekopirati. A tako bolj ali manj delujejo vsi sistemi arhiviranja.

MICROSOFT SKYDRIVE IN LIVE MESH
Microsoft je hranjenje podatkov v oblaku razdelil na dva dela, oba pa delujeta v okviru njegovih storitev Windows Live. Prvi del SkyDrive je spletna storitev shranjevanja, dostopna prek spletnega vmesnika HTML5, ki nudi 25 Gb prostora za shranjevanje podatkov, drugi del Live Mesh pa nudi dodatnih 5 Gb prostora za sinhronizacijo datotek med več računalniki, na katerih tečejo sistemi Windows ali iOS, torej za Windows, Windows Phone, OS X in iOS, prek brskalnika pa je zadeva dostopna tudi iz Linuxa.

Če bi obe storitvi skušali opredeliti kot sistem za rezervno kopiranje, ne bosta dobili ravno visoke ocene, čeprav bi si mislili, da je kombinacija sistema za shranjevanje in sistema za sinhronizacijo idealna za arhiviranje. A ni čisto tako. SkyDrive je namreč omejen na datoteke velikosti največ 100 Mb, kar je za rezervno kopiranje recimo Outlookovih datotek tipa PST vsekakor premalo, poleg tega pa je treba datoteke ročno premakniti v ustrezno mapo v spletnem vmesniku, Live Mesh pa je izdelan tako, da če neko datoteko izbrišemo na enem računalniku, se bo izbrisala iz celotnega sistema.

Kljub temu ima sistem kar nekaj zelo dobrih lastnosti. Live Mesh na primer deluje izredno hitro in je bil na našem testu sinhronizacije najhitrejši, SkyDrive nudi zelo simpatičen način deljenja datotek in map, odličen pa je tudi pri izdelavi spletne fotogalerije, kjer blesti. Najpomembnejša lastnost SkyDriva pa je integracija v pisarniški sistem Office. Če imate Office 2010, je SkyDrive pripravljen za to, da lahko Office neposredno iz njega odpira datoteke in jih vanj tudi shranjuje, prek Office Web Apps, torej spletnih aplikacij, pa je mogoče datoteke urejati tudi kar prek spleta, seveda v omejenem obsegu. Uporabniki Windows Phone 7 prav lahko dostopajo do storitve neposredno prek telefona.

Microsoftova storitev je vsekakor zanimiva in več kot uporabna, škoda le, da obeh niso združili v en sam sistem, pa tudi to, da komunikacija ni kodirana, je malce nerazumno. A ker gre za brezplačno storitev, ki nudi veliko prostora in pred uporabnika ne postavlja posebnih omejitev, je še kako uporabna.

Moj mikro, Marec 2012 | Miha Gradišnik |