Pri testiranju smo večkrat omenili možnost uvoza oziroma odpiranja datotek, izdelanih z namiznimi različicami pisarniških programov, predvsem seveda z Microsoftim Officom in zbirko OpenOffice.org/LibreOffice. Kar takoj povejmo: če nameravate datoteke, izdelane z namiznimi različicami, obdelovati s spletnimi storitvami, morate računati na izgubo oblikovnih lastnosti in tudi informacij. Oblikovanje besedil, polja, izračuni in podobni elementi se v spletne pisarne skoraj praviloma ne uvozijo čisto tako, kot bi radi in pričakujemo. Predvsem zato, ker gre pri spletnih aplikacijah za okleščene različice namiznih, to pa pomeni, da spletne nekaterih funkcij pač ne poznajo, in če jih ne, tudi delati z njimi ni mogoče. Če na primer spletna aplikacija ne pozna komentarjev, nam ti v dokumentu nič ne koristijo. Enako velja za makre, zaznamke, video, zvok in podobno. Če pogledate v tabelo v polja, ki opisujejo, katere tipe datotek lahko posamezna storitev odpre in v katere shranjuje bi mislili, da je Microsoftova spletna pisarna najslabša in najmanj združljiva. Že res, da je pri tem Microsoft precej vase usmerjen, a to, kar ponuja, običajno tudi deluje. Drugi paketi podpirajo veliko več vrst datotek, a to še ne pomeni, da dejansko znajo delati z njimi. Sam raje vidim, da kakšne možnosti nimam, kot pa da obstaja, pa ne deluje.

VARNOST

Odkar obstaja možnost shranjevanja kakršnih koli osebnih dokumentov in podatkov v spletu, je vprašanje varnosti eno najpomembnejših, če ne celo najpomembnejše. Pri tem pa imamo uporabniki težavo s tem, da pravzaprav nimamo nobenega vpogleda v to, kako varni so naši podatki pri Googlu, Microsoftu, Adobu in še kje. Vsi ti seveda na veliko razlagajo, da uporabljajo najnovejše zaščitne mehanizme, a smo kljub temu še vedno omejeni na zaupanje. Pravimo si, da če ne bi bili varni, ne bi bili tako veliki. A potem se zgodi to, kar se je pred kratkim Sonyju, in spet postanemo skeptični.

In kako potem zadevo sploh preizkusiti? Pravzaprav dokaj težko. Preverimo lahko, recimo, ali komunikacija med uporabnikom in strežnikom poteka šifrirano. Od petih testnih kandidatov uporabljata protokol HTTPS privzeto le Acrobat.com in Google dokumenti. Pri Zoho Officeu in je treba varni način vključiti ob prijavi, pri Microsoftovem WebApps pa prijava sicer poteka prek varnega protokola HTTPS, a vse nadaljnje delo prek standardnega HTTP. Je pa res, da je med nastavitvami računa mogoče določiti, naj celotna komunikacija poteka varno, tako da so skrbi odveč. Škoda le, da ni tako kar privzeto. Posebno poglavje je ThinkFree Onilne Office. Tudi pri njem je mogoče ob prijavi določiti, naj povezava poteka varno, a gre le za trik, saj varna oziroma šifrirana komunikacija za zdaj ni mogoča.

DODATEK ALI ZAMENJAVA?

Eno prvih in tudi najbolj logičnih vprašanj, ki se pojavi, je, ali gre pri spletnih pisarnah (že) lahko za nadomestek obstoječih pisarniških paketov ali le za dodatek, neke vrste izhod v sili. Odgovor na vprašanje bi bil morda za koga na dlani, saj je jasno, da spletne aplikacije še nekaj časa ne bodo tako zmogljive kot lokalno nameščene, vendar je zadeva vsekakor vredna razmisleka. Razmisleka o tem, kaj dejansko potrebujemo. Če tu in tam napišemo kakšno pismo in sestavimo tabelo, v kateri seštejemo ali odštejemo nekaj vrednosti, potem je dejansko treba razmisliti, ali je polnokrven pisarniški paket res nekaj, kar dejansko potrebujemo. Drug razmislek je vsekakor potreben pri uporabi mini prenosnikov ali tabličnih računalnikov. Ti velikokrat nimajo ravno velikih diskov oziroma pomnilniškega prostora, in če lahko prek spleta opravimo pisarniške naloge, zakaj bi obremenjevali lokalno »omaro«? Če sodite v omenjeni skupini uporabnikov, potem so lahko spletne pisarne prav zanimiva in uporabna rešitev. Če ste zahtevnejši uporabnik, ki potrebuje naprednejše funkcije Microsoftovega paketa Office ali odprtokodnega OpenOffice.org/Libre Office, pa lahko spletne pisarniške storitve uporabljate kot zanimiv dodatek vsakdanjemu delu, čeprav je treba vedeti, da uvoz dokumentov v spletno storitev vedno ne bo dal rezultatov, kot jih pričakujemo. Ker gre pri spletnih storitvah za okrnjene sposobnosti urejevalnikov besedil elektronskih preglednic, v spletu ne bomo imeli na voljo naprednih oblikovalskih zmožnosti, v nekaterih primerih pa bodo manjkale tudi tiste najosnovnejše. Dokument se bo sicer najverjetneje prikazal tak, kot bi moral biti, vendar oblikovanje ne bo ravno najprijetnejša uporabniška izkušnja. V tem primeru dodatek ja, nadomestek pa ne.

A takšno je stanje ta trenutek, prihodnost pa bo precej drugačna. Na področju spletnih pisarn se namreč ta trenutek veliko dogaja. Če se spomnimo, kako so bile videti Microsoftove spletne storitve na to temo še pred dobrim letom, in kako zdaj vidimo, da je napredek izredno velik. Če je še pred bilo videti, da je Microsoft svoje spletne pisarniške storitve dal na voljo le zato, da odgovori Googlu na njegove poskuse v tej smeri, lahko zdaj že vidimo, da za vsem skupaj dejansko stoji strategija, ki ne naslavlja zasebne, ampak poslovne uporabnike. Svojo ponudbo v spletu, Acrobat.com, namerava razširiti tudi Adobe, Google, ThnikFree in Zoho pa tako ali tako nimajo prave namizne različice.

Moj mikro, junij 2011 | Zoran Banovič |