Ob tem velja dodati, da je beseda »podatki« na tem mestu uporabljena v pomanjkanju boljših možnosti, saj angleški pojem »data« (iz lat. dare, dati – torej nekaj danega) lahko (glede na večino definicij, ki tako kot Wikipedia navajajo, da je podatek sinonim za informacijo) pomeni tako podatke kot informacije. Na drugi strani v slovenščini beseda »podatek« močno spominja na glagol »podati,« kar spet asociira na nekakšno obdelavo nekega dejstva oziroma nečesa »danega«.

Obstaja ogromno nasprotujočih si definicij o tem, kaj je informacija in kaj podatek. Poleg nekaterih, zbranih v spodnji tabeli (Liebenau,1990) si oglejmo vsaj še slovenskemu okolju najbližji, vzeti iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Ta podatek definira kot bodisi »dejstvo, ki o določeni stvari kaj pove ali se nanjo nanaša« bodisi kot »sporočilo v taki obliki, da se lahko obravnava v računalništvu«, medtem ko informacijo opredeli kot »kar se o določeni stvari pove, sporoči« ali pa kot »množico vrednosti, ki jo (elektronski) računalnik sprejme ali po obdelavi izda«. Vse definicije so torej vsaj pomanjkljive, če že ne povsem zgrešene.

GORA BITOV SE POVEČUJE

V letu 2008 je bilo, sodeč po izsledkih raziskave analitske hiše IDC z naslovom »As the Economy Contracts, the Digital Universe Expands«, na svetu tako ali drugače generiranih 486 milijard gigabajtov (oz. 486 eksabajtov) novih podatkov v digitalni obliki, do leta 2012 pa naj bi se ta številka vsaj popeterila. Uporabniki in »izdelovalci« te gore podatkov in informacij (ali kakorkoli že temu rečemo) pa še vedno ne vemo čisto zares, o čem se pravzaprav pogovarjamo. Zato se ob izsledkih že omenjene raziskave velja vprašati vsaj to, ali sploh znamo ločiti med podatki in informacijami (še zlasti če se ob to navadno ne obregnejo niti strokovnjaki), kaj s temi »podatki« počnemo, ne nazadnje pa tudi, koliko se jih dejansko pretvori v kakršnokoli znanje oziroma vedenje.

PODATKI IN POVZEMKI

Začnemo lahko s sprejemanjem očitnega. To je, da o svetu in vsem, kar je na njem, okrog njega itd., obstaja nešteto dejstev. Dejstvo je denimo, da je tole članek, objavljen v majski številki revije Moj mikro. Takšna dejstva so načeloma preverljiva, saj jih v primeru nestrinjanja lahko preverimo in potrdimo ali ovržemo. Tudi takih dejstev je ogromno, glede nekaterih se strinjamo vsi, glede drugih spet ne, nekatera imajo pomen za vse, druga spet zgolj za posameznika ali skupino, ki jih opredeli kot rezultat določenih interesov. Primer iz kategorije slednjih je denimo število »osemdesetletnih vdov umrlih lovcev v Sloveniji«. Večine nas to dejstvo niti ne bi zanimalo, vendar pa obstajajo ljudje, ki bi mu pripisali precej večji pomen, denimo zbiratelji lovskega orožja z začetka stoletja. To nakazuje, da velja razlikovati med neštetimi dejstvi in njihovo podmnožico, ki je za nas zanimiva oziroma ji pripisujemo določen pomen. Očitna beseda za označevanje gore dejstev je seveda podatki, omenjena podmnožica pa nas spravi v zadrego, saj beseda za »majhen del dosegljivih podatkov, za katere vemo oziroma jim posvetimo vsaj nekaj pozornosti« preprosto ne obstaja. Na univerzi v Lancastru so prej omenjeno podmnožico opredelili z besedo »capta« (Checkland, 1982), ki bi jo v slovenščino lahko poskusili prevesti kot »povzemek« (beseda izvira iz lat. capere, vzeti).

Informacije so torej sestavljene iz podatkov, ki imajo za določenega človeka v določenem trenutku in kontekstu določen pomen. To pa je tudi tisto, čemur bi (ob zamenjavi besede »človek« z denimo »organizacija«) lahko rekli poslovna inteligenca.

In ker se tudi delovna okolja spreminjajo (ne nazadnje je bilo malone suženjsko delo pred dvesto leti še nekaj običajnega, danes pa imamo trinajsto plačo, regres, dopust, bolniške, bonuse...) v smer čedalje večje avtonomije zaposlenih, bodo tako tudi poslovne informacije (oziroma podatki, ki nekaj pomenijo določenemu podjetju) čedalje dostopnjšee vse širšemu krogu ljudi znotraj organizacije, ki bodo vsak s svojega zornega kota te informacije (zanje sicer še podatke) interpretirali v vse večje število novih informacij ter tako prispevali k večjemu potencialu organizacije. Ali k večji zmedi, odvisno od obstoja in udejanjanja politike upravljanja z informacijami (?) znotraj organizacije. Učinkovita strategija, oziroma Information Agenda, kakor temu pravijo v IBM-u, bo nujna za preživetje, vsaj v luči čedalje zahtevnejših strank in nujnosti, da se zmožnosti interpretiranja podatkov povečujejo enako hitro ali celo hitreje kot omenjena zahtevnost strank.

Moj mikro, Maj 2010 | Boštjan Klajnščak |