A pustimo metafore za trenutek ob strani in se kljub dolgotrajnemu in že blago utrujajočemu razpredanju o revolucionarnosti, prelomnosti, neštetih koristih in drugih lepih lastnostih računalništva v oblaku posvetimo pomembnim, a še nerešenim vprašanjem, ki pestijo ta trenutek najbolj vroče področje IT-ja. Pestijo v komercialnem smislu, saj je pri govorjenju o »neuspelem prodoru« koncepta treba upoštevati dejstvo, da se aplikacije računalništva v oblaku v vsakodnevnem življenju slehernika že pojavljajo. V obliki storitev Web 2.0 jih uporabnikom spleta namreč že nekaj časa servirajo velikani, kot sta denimo Google ali Microsoft. Naslednja »generacija« uporabnikov bodo po vsej verjetnosti tisti, ki so jim bolj kot vse drugo bistveni stroški IT-ja, to so mikro in mala podjetja, predvsem tista, katerih informacijski sistem ni ne vem kako kritičen za uspešnost poslovanja. Povsem drugačen pa je položaj v velikih podjetjih.

Identificirali smo nekaj glavnih ovir, ki jih bodo ponudniki morali tako ali drugače preskočiti ali podreti, preden bodo računalniške oblake (v vseh smislih – infrastruktura, platforma, aplikacije, storitve…) začela uporabljati tudi velika in največja podjetja, predvsem tista z občutljivejšimi podatki, denimo banke, zavarovalnice, telekomunikacijska podjetja, elektrodistributerji in podobni. Vsa ali vsaj večina slednjih namreč trenutno zagotavlja, da so varnostni pomisleki na lestvici pomembnosti v njihovem poslovanju precej pred morebitnimi prihranki, ki bi jih pomenila uporaba storitev, skritih za kraticami IaaS, PaaS, SaaS ali celo EaaS. Na področju računalništva smo sicer vajeni tako silno smelih napovedi kot divje zgrešenih vizij, zaradi česar nas bosta težko presenetila tako morebitni uspeh kot fiasko računalništva v oblaku. A vendarle, poglejmo, zakaj so v velikih podjetjih do »nove paradigme računalništva« za zdaj še precej skeptični.

OVIRE IN TEŽAVE

Varnost je, vsaj kar zadeva uporabnike, nedvomno najvišja ovira, in ni verjetno, da bi jo v kratkem utegnil preskočiti katerikoli ponudnik. Možnost nepooblaščenega dostopa, neprimerne rabe ter izguba nadzora nad podatki ter aplikacijami so že sami po sebi gotovo največji bavbavi, zlasti v kombinaciji z vprašanjem, kdo je sploh zares odgovoren za vpeljevanje korporativnih politik, upravljanje in nadzor ter kako oziroma v okviru kakšnega mehanizma.

Visoko na seznamu težav v oblaku je tudi zagotavljanje zmogljivosti. Zagotovila o ravni kakovosti storitev s strani ponudnikov in/ali nekaj, kar bi bilo podobno pogodbam SLA, kot jih poznamo danes, namreč ne bo nujno zadovoljilo zahtev, ki jih glede dosegljivosti ter pravnih, zavarovalnih ali proračunskih postavk imajo celo čisto »normalno« restriktivna podjetja. Postavilo se bo vprašanje, kdo je odgovoren za izgubo prihodkov in dobička, ki je nastala kot rezultat izpada »oblaka,« (pre)velike obremenjenosti omrežja ali napadov dDos (distributed denial-of-service), pri čemer bi celo slednji utegnili slediti najnovejšim razvojnim trendom ter za svoje nečedno početje uporabiti tudi bolj konsolidirano različico povezovanja zmogljivosti več računalnikov/omrežij kot dandanes. dDos bi torej na neki način pravzaprav lahko bil »zla« različica računalništva v oblaku, ki je ne pestijo nikakršne omejitve in zahteve. Klasična zgodba o (po navadi sicer grobem in junaškem) policistu ali detektivu, ki se mu »fržmaga,« da slabi fantje lahko uporabljajo prijeme in orožja, ki jih sam ne sme.

Tretja ovira je povezana z upravljanjem. Težko in čedalje težje je upravljati virtualizirana IT-okolja v podjetjih. Upravljati oblak bi se lahko izkazalo za nemogoče ali pa vsaj nepraktično, s čimer je povezano vprašanje, ali obstajajo orodja, ki bi uporabniku omogočala nadzor in upravljanje izdelkov/storitev več ponudnikov? Še en trd oreh je upravljanje in skladnost z zakonodajo. Zunanje zagotavljanje kakršnih koli storitev namreč postavlja nova vprašanja, kot so npr. možnost (oziroma kar nuja) vpogleda v procedure, procese, interna orodja ter rezultate revizij ponudnikovega poslovanja, ter kako vse skupaj nadzorovati. Ali obstaja orodje, ki bi ga ponujal že sam ponudnik in s tem ponujal odgovore na zgornja vprašanja?

Naslednja težava je finančno-birokratske narave in se nanaša predvsem na velika podjetja, ki za IT namenjajo navadnim smrtnikom nepredstavljive vsote. Gre za to, da je proračun "elastičnega" računalništva po modelu plačaj, kolikor porabiš prav tako nujno elastičen in kot tak neprimeren za predalčkanje v kategorijo »fiksni stroški«. Mokre sanje glavnih finančnikov v velikih podjetjih pa so natančno načrtovanje in kontinuirano spremljanje stroškov, kar pa je pri modelu plačaj, kolikor porabiš, skorajda nemogoče. Sveti gral računalništva v oblaku je torej, vsaj z vidika finančnikov, model preračunavanja variabilnih stroškov novega modela dostave infrastrukture, aplikacij, storitev, platform in kar je še oblačnih dobrot v fiksne stroške. Kar se na prvi pogled zdi nekoliko malenkostno in celo dlakocepsko, a vendarle bi se ob že malo bolj nad oblakom navdušenih pripadnikov IT- oddelka utegnilo sprevreči v pravo računovodsko nočno moro.

Moj mikro, September 2010 | Boštjan Klajnščak |