Računalništvo v oblaku nam obeta skorajda neomejene procesne in shranjevalne zmogljivosti, a programerji teh še ne znajo oziroma ne morejo izkoristiti do konca. Razvijalci namesto snovanja aplikacij, ki bi tekle zgolj v oblaku, slednjemu prilagajajo obstoječo programsko opremo. Zakaj je temu tako?Če podjetje zanima oblak, potem je to zaradi obsega procesiranja oziroma zahtev po procesni moči, ki jih je smiselno zagotavljati s tehnologijo računalništva v oblaku. To bi moral biti glavni razlog za odločitev v prid oblaku tako na strani uporabnikov kot ponudnikov, in ne tehnologija per se.
Oblak pravzaprav ni nič novega. Koncept je že v sedemdesetih razvil IBM, in glede na to bi se razvijalci tej tehnologiji že skorajda morali prilagoditi.
Razlogi, zakaj se to še ni zgodilo, so povsem ekonomske narave. Oblak danes še ni velik vir prihodkov. Če torej ponudnik meni, da je oblak pomemben in želi biti tudi s tovrstno ponudbo prisoten na trgu, potem je »selitev« in prilagajanje obstoječih aplikacij za to stroškovno najučinkovitejši način. Pisanje povsem nove oblike iste aplikacije je namreč precej drago. Poleg tega, če oblak v kratkem času ne postane nekaj običajnega in široko uporabljanega, je tudi prilagajanje aplikacije stran vržen denar. Z drugimi besedami, dandanes prilagajanje aplikacij ne zagotavlja zadostnih dohodkov, da bi bil razvoj vreden truda.
Kako nadzirati stroške storitev v oblaku, in kdaj naj organizacija variabilni strošek storitev v oblaku spremeni v notranji fiksni strošek IT-ja?
Stroške je moč nadzirati skozi model poslovanja, v katerem so pod nadzorom in upravljanjem tudi tarife, pač glede na dosegljiv proračun. Običajno je strošek računalništva v oblaku na kratek rok nižji kot notranje IT-alternative, dolgoročno pa višji. Obstajajo pa tudi dokaj preproste analize, s pomočjo katerih ugotovimo prelomne točke ter tako določimo najboljši trenutek za prehod z oblaka na notranje vire.
Sam oblak torej s stališča ponudnikov še ni dozorel. Je torej prihodnost v prepletenih storitvah (mashup), in kaj e pravzaprav so?
Če vzamemo, da je oblak v glavnem sestavljen iz storitev in plasti. Vse to potem »kliče« druge storitve in tehnologije. Mashup je torej zveza veliko različnih otokov funkcionalnosti, ki se med seboj pogovarjajo s pomočjo prej omenjenih »klicev«, in ima edinstveno predispozicijo za omogočanje prepletanja storitve, temelječe tako na strukturiranih kot nestrukturiranih podatkih znotraj ali zunaj organizacije. Mashup je univerzalno platno, na katerem lahko združujemo različne elemente informacijske infrastrukture. Združene aplikacije so cilj industrije IT že kar nekaj časa, mashup pa je naslednji korak na poti do tega končnega cilja in predstavlja osnovo za združevanje »oblačnih« virov, organizacijskih virov ter množice različnih vrst strukturiranih in/ali nestrukturiranih podatkov.
Nekaj definicij računalništva v oblaku:
Računalništvo v oblaku je dostop na zahtevo do virtualiziranih IT-virov, ki so locirani zunaj lastnih podatkovnih centrov uporabnika. Ti viri so preprosti za uporabo ter plačljivi po dejanski porabi, do njih pa dostopamo prek spletnih vmesnikov.
Računalništvo v oblaku je računalniška paradigma, v kateri so dinamično prilagodljivi in precejkrat virtualizirani viri kot storitev dostopni prek interneta. Uporabniki ne potrebujejo znanja, določene strokovne izobrazbe in/ali nadzora nad tehnološko infrastrukturo v oblaku, ki jo uporabljajo.
Uporaba internetnih strežnikov v računske namene. Ponudniki računalništva v oblaku postavijo podatkovne centre, dostopne prek interneta, ter uporabnikom tržijo procesorski čas.
Samopostrežne spletne aplikacije, platforme, storitve in infrastruktura, na zahtevo, obračunane po načelu plačaj po porabi, dostopne s spletnim brskalnikom, aplikacijo ali prek drugega programskega vmesnika.
Računalništvo v oblaku je realizacija razvoja in uporabe računalniške tehnologije, temelječe na internetu in dostavljene s strani ekosistema ponudnikov.
Računalništvo v oblaku je splošen pojem, uporabljen za opis prelomne transformacije IT-ja v smeri storitveno usmerjene ekonomije, kot posledica ekonomskih, kulturnih in tehnoloških razmer.
Moj mikro, September 2010 | Boštjan Klajnščak |
