Od spletnih urejevalnikov besedil nismo pričakovali čudežev, čeprav bi zaradi svoje narave lahko bili tisti, ki od pisarniške trojice ponujajo največ podobnosti z namiznimi različicami. Če je vaša naloga izdelati kratke zapiske, osnutke ali zapisati kakšno besedilo, ki ga ni treba pretirano oblikovati, potem boste s praktično vsemi kandidati lahko zadovoljni. Vsi namreč podpirajo osnovne oblikovne funkcije, pa tudi nekatere, recimo temu, naprednejše, kot so številčenje, določanje slogov in podobno. Tudi slike je v večini primerov mogoče vstaviti v dokument, in to tako tiste, ki jih imamo shranjene lokalno, kot tudi tiste iz spletnih virov, kot sta Picasa in Flickr. Razen pri programu Word Web App, torej Microsoftovemu urejevalniku, kjer je mogoče vstavljati le lastne slike in tiste iz spletne zbirke Microsoft ClipArt collection.

Ena pomembnejših lastnosti urejevalnika besedil je črkovalnik. Glede na to, da gre za tuje izdelke, ki so poleg vsega še v pobojih, jih pravzaprav nismo pričakovali, razen od Microsofta, saj ga ta že ima v namizni zbirki. In približno tako je tudi bilo. Microsoftov spletni Word se s slovenščino enako dobro znajde kot namizna različica. Smo pa zamerili, da uporabniški vmesnik ni v slovenščini. Tudi Googlova komponenta urejevalnika besedil ponuja slovenščino kot jezik črkovanja, čeprav je zadeva na trenutke malce čudna. Ko smo jo testirali je v primeru, ko smo besedilo v urejevalnik prilepili, črkovanje delovalo, ko smo sami začeli dopisovati, pa ne. Dokument je bilo treba najprej shraniti, zapreti in ponovno odpreti, da je urejevalnik pokazal nepravilno zapisane besede. Če nima ravno najbolj posrečenega črkovalnika, je pa zato Google poskrbel za to, da ima edini uporabniški vmesnik v slovenščini. Zelo dobro se je obnesel Zohov črkovalnik za slovenščino. Čeprav uporabniški vmesnik ni v slovenščini, črkovalnik deluje prav dobro in tudi predlagane besede so čisto uporabne. ThinkFree in Acrobat pa slovenskega črkovalnika sploh nimata.

Naslednja zadeva, ki je vredna omembe, je način oblikovanja besedila. Trije konkurenti (Google, Acrobat in ThinkFree) omogočajo urejanje v načinu WYSIWYG, torej med urejanjem vidimo, kako bo dokument videti, kot smo navajeni iz namiznih različic. Microsoftov Word Web App in Zoho pa v urejevalnem načinu prikažeta le osnovne oblike in sidra za slike, kako bo besedilo dejansko videti, pa lahko vidimo le v predogledu tiskanja, ki pa ne omogoča oblikovanja. Je že res, da tak način omogoča nekoliko hitrejše delo, posebej če gre za oblikovno bolj zapleteno besedilo, vendar je ravno v tem primeru potreba po prikazu končnega videza najbolj potrebna.

V spletnih urejevalnikih lahko izdelujemo lastne dokumente, lahko pa tudi nalagamo in odpiramo že obstoječe. Pri tem postopku je načeloma najuspešnejši Microsoft. V našem testu je bil edini, ki je testni besedilni dokument uvozil brez oblikovnih ali drugih sprememb. Glede na to, da gre pri besedilnih dokumentih največkrat za format DOC, ki je prav Microsoftov, to niti ne preseneča. A čisto brez težav tudi tu ni šlo. Če smo v namizni različici imeli vključeno spremljanje sprememb ali pa v dokumentu kakšne komentarje, ga ni bilo mogoče uvoziti v spletno različico. Šele ko smo oboje odstranili, je zadeva stekla. Tudi ThinkFree je imel težave s komentarji ter sledenjem sprememb in je sporočil, da je dokument pokvarjen. Pomagal ni niti izklop obeh funkcij. Šele ko smo vsebino prekopirali v drug dokument, je zadeva stekla. Kljub tem težavam pa se je ThinkFree glede uvoza besedilnih datotek pokazal za drugega najboljšega. Drugi urejevalniki so imeli pri uvozu kar nekaj težav. Besedila sicer nikjer nismo izgubili, smo pa izgubili nekatere oblikovne značilnosti, na primer glave in noge, slike za ozadja, položaj slik in njihovo velikost in še kaj bi se našlo. To je pri daljših dokumentih lahko dokaj zoprno. To je veljalo tako da za dokumente tipa DOC kot tudi za ODT, ki ga razen Microsofta podpirajo vsi urejevalniki.

Moj mikro, junij 2011 | Zoran Banovič |