V ta skorajda revolucionarni val informatizacije, ki sta ga za seboj potegnili dve kratici, so se priključili gostinski obrati, frizerji, zobozdravniki, maserji, ne nazadnje pa tudi nepregledna množica računovodstev, odvetnikov in davčnih svetovalcev. Pa država, zdravstvo in šolstvo. Pa mularija z vsemi mogočimi igricami. Simbioza, ki se med uporabniki in ponudniki IT-ja zgodi le redko – eni z veseljem plačujejo, drugi še bolj z veseljem prodajajo, oboji pa so strahovito zadovoljni.

IT-industrija (in z njo vsa že prej naštevana podjetja, ki so tehnologijo začela uporabljati) se je osredotočila na to, kako PC čim bolje izkoristiti, da bo dejansko postal tisti motiv in razlog zvišane produktivnosti, kar so nekateri obljubljali, vsi pa nekako po tihem pričakovali. Rodila se je večopravilnost, pa namizje in pisarniški programi. Ubijalske aplikacije.

ERA KRATIC

Potem je spet prišla era kratic. WWW je »rodil« B2B in vse druge X2X, kar je za veliko podjetij pomenilo začetek izgradnje novih temeljev poslovanja, včasih celo redefinicije dejavnosti. Tudi te aplikacije so sramežljivo začele svojo pot proti spletu. Kar zadeva večino mikro in malih podjetij, še danes niso tam, in sicer iz dveh razlogov: neotipljivosti koncepta in strahu pred neznanim.

Zato se je na »novotarije« odzvalo bistveno manj mikro in malih podjetij kot prej na sicer novonastalo, a na lepem nujno potrebo po osnovni IT-infrastrukturi. IT se je iz enkratnega vložka spremenil v kontinuirano vlaganje. Precej podjetij je kaj hitro ugotovilo, da je to le eno izmed nujnih orodij za obstanek na trgu, da pa kritična masa tistih, ki v IT vlagajo v smislu konkurenčne prednosti, še ni prevelika. In so nadaljevali na svojih POS-ih ter raje vlagali v tisto, kar znajo – dober kader, izboljšano storitev ali kako konkurenčno prednost, ki jim je bila bolj blizu in domača.

Potem so prišli CRM, ERP, SCM in BI, kar je bilo že precej manj konkretno, koristi manj otipljive, vse skupaj pa »navadnim« uporabnikom (in mala podjetja v večini primerov so »navadni« uporabniki) manj razumljivo. Sledila je še ena nova in pomembna kratica, SOA. Kot bi mignil se je pooblačilo, in že je v nastalih storitvenih lužicah vzbrstela nova generacija kratic SaaS, CaaS, IaaS, NaaS, PaaS ... EaaS.

REVOLUCIJA ALI LE NOVA KRATICA?

Najprej se je v splet premaknila programska oprema. Z virtualizacijo ji je sledila strojna oprema, pri obeh pa se je kot način plačila nekako logično uveljavila mesečna ali letna najemnina, tako kot že davno pred tem pavšali za mesečno vzdrževanje informacijskih sistemov, za kakršna so v mikro podjetjih navadno pripravljeni plačevati tja do 200 evrov na mesec. Zagon, ki ga je pridobilo zunanje izvajanje storitev, se je preusmeril v oblak, in z razvojem IT-ja smo tudi v finančnem smislu prišli do faze, ko lahko najamemo praktično vse – osnovno infrastrukturo, programsko opremo in storitev.

Vse te tehnologije so že dovolj zrele, da bi jih lahko s pridom izkoriščala tudi mala podjetja, ter tako v primerjavi s klasičnimi modeli »dostave« infrastrukture ali storitev tudi kaj prihranila, še posebej ko gre za SaaS (programsko opremo kot storitev), pa tudi »čisto normalen« najem. A vendar se v Sloveniji na tem področju ne premakne prav veliko, in razmerja na trgu IT-storitev pri nas so še vedno bistveno bolj v prid tradicionalnim oblikam storitev. Tudi na področju »čistega« najema programske opreme (ki je nameščena v strojni opremi naročnika) razen med velikimi podjetji ter državnimi ustanovami v Sloveniji ne vlada ravno veliko zanimanje, saj je že sam model licenciranja med malimi in mikro podjetji tako rekoč neznan.

KAJ PRAVI MICROSOFT

Za mnenje smo povprašali podjetje Microsoft, ki je v Sloveniji trenutno ne le največji ponudnik tega modela licenciranja, temveč ima s svojimi najbolj razširjenimi izdelki (Windows, Office, strežniške rešitve) tudi največjo potencialno osnovo za nadaljnjo rast.

»Microsoft v Sloveniji že vrsto let ponuja različne možnosti najema programske opreme. Največji del naše prodaje tako pomeni ravno najem prek licenčnih pogodb, uveljavljajo pa se tudi t. i. gostovane storitve (hosting), ki jih ponuja vedno več naših partnerjev. Gostovanje kot storitev najema tako strojne kot programske opreme omogoča nižje operativne stroške in omogoča večjo prilagodljivost glede na strankine potrebe v danem trenutku,« je povedal Matej Potokar, direktor slovenskega Microsofta. »Na slovenskem trgu, ki se tako pri klasičnem licenciranju programske opreme v ničemer ne razlikuje od večjih trgov, pa trenutno še ne ponujamo gostovanih storitev, kot je Microsoft Business Productivity Online Suite, kjer stranka najame programsko opremo za sporočanje in sodelovanje, ki gostuje v naših strežnikih. Čeprav opažamo, da se zanimanje za tovrstne načine pridobivanja in uporabe programske opreme povečuje tudi pri nas, jih v večini primerov odločevalci v podjetjih še ne poznajo dovolj. Kot vodilno programsko podjetje si skupaj s svojo razvejeno partnersko mrežo dejavno prizadevamo, da svojim strankam in uporabnikom bolje predstavimo prednosti, ki jih prinaša naš model združevanja programske opreme z gostujočimi storitvami.«

ZGOVORNE ŠTEVILKE

Zadnji stavek glede na nesporni vpliv podjetja Microsoft na slovenski IT-trg sicer bržčas pomeni, da se bo na srednji rok premik v to smer dejansko zgodil, vendar se velja vprašati, kolikšen odstotek (težko prisluženih) letnih IT-proračunov malih podjetij gre v teh notorično slabih časih v nič zgolj zaradi nepoznavanja ali odpora do novih načinov dostave in obračunavanja opreme oziroma storitev. Že grob izračun nam pove, da je številka presenetljivo visoka.

Če je povprečno slovensko mikro podjetje oz. s.p. v letu 2009 za investicije v IT porabilo povprečno 3000 evrov (vir: Spisek), je to ob cca. 120.000 registiranih mikro podjetjih in s.p.-koj (vir: AJPES) pomenilo več kot 300 milijonov EUR. Če malce zaokrožimo in vzamemo, da so razmerja med posameznimi segmenti približno podobna kot na celotnem IT-trgu, je povprečno podjetje namenilo 45 % tega denarja za strojno opremo, 35 % za storitve ter preostalih 20 % za programsko opremo. Upoštevaje dejstvo, da je najem tako strojne kot programske opreme v Sloveniji med mikro podjetji praktično neznana stvar, je vsako izmed njih kupilo približno dva prenosnika srednjega razreda, dve kopiji operacijskega sistema Windows in dva pisarniška paketa Office ter plačalo okvirno 1000 evrov storitev.

Če bi se isto podjetje odločilo za najem približno enake opreme (ob predpostavki, da bi jo najemalo skozi vse leto), bi bil strošek vsega naštetega z izjemo storitev nekje med 1200 in 1500 evri oziroma, konzervativno rečeno, nekje okrog 30 % nižji kot sicer. Vse to ob nižjem začetnem vložku, enaki učinkovitosti, neprekinjeni garanciji za strojno opremo, brezplačnimi nadgradnjami programske opreme, možnostjo prekinitve najema ob slabšem poslovanju in/ali potrebi po zmanjšanju zaposlenih, ter zato seveda z veliko večjo zmožnostjo prilagajanja razmeram na trgu. Po vsej verjetnosti bi se kaj hitro na trgu pojavila tudi še bolj zaokrožena paketna ponudba, ki bi vključevala tudi vzdrževalne in druge podporne storitve.

Ko pod ta približni izračun potegnemo črto, ugotovimo, da bi si povprečno mikro podjetje s približno 20- do 30 % nižjimi vlaganji v IT lahko tudi v teh kriznih časih privoščilo še celo kako zgoraj omenjeno kratico več ter s tem vložkom (skupaj enakemu kot v podjetju, ki vso opremo kupuje) prišlo celo do nove konkurenčne prednosti. Krvavo potrebne konkurenčne prednosti.

Moj mikro, Aprila 2010 | Boštjan Klanjšak