Marsikdo od nas živi v stresnem svetu. Vsakdanje življenje je hitro, opravkov je tisoč in prav lahko se zgodi, da kaj pozabimo. Zato si, če smo pametni, pišemo. Nekateri na papir, bolj sofisticirani pa so prešli v elektronski svet. In ena od prednosti elektronskega beleženja je tudi ta, da lahko podatke, kot je na primer koledar, delimo z drugimi. V ta namen je za poslovni svet razvitih kar nekaj sistemov, recimo Exchange. Če imamo v podjetju strežnik Exchange, je deljenje koledarjev zaposlenih med seboj mačji kašelj. Kaj pa domači uporabniki in tisti, ki nimamo ali si ne moremo privoščiti precej dragih strežnikov?

SODOBNI OSEBNI UREJEVALNIK PODATKOV

V sodobnem svetu se srečujemo ne le s kopico podatkov, ki so namenjeni nam in naši okolici, pač pa tudi z vrsto naprav, v katerih so ti podatki. Vzemimo najprej poslovnega uporabnika. Ta ima na delovnem mestu namizni računalnik, s seboj nosi prenosnega, ima pametni telefon in še kaj bi se našlo. Sistemi, s katerimi beležimo naloge, sestanke, stike in podoben podatek, pa so popolnoma neuporabni, če so na voljo le na enem mestu, kajti kaj nam pomaga, če imamo podatke v službenem računalniku, če pa smo nekje na poti in imamo s seboj le prenosnega. Bistvo sodobnega programa, ki je neke vrste osebni urejevalnik podatkov ali, kot mu pravijo PIM (Personal Information Manager), s sposobnostjo dela v skupini in možnostjo sinhronizacije podatkov z različnimi napravami, je, da mora znati preprosto in pregledno shraniti podatke, jih deliti z drugimi, hkrati pa jih predstaviti na vseh napravah, ki jih uporabnik uporablja.

Ker gre za komplekse zadeve, so tudi programi oziroma sistemi, ki to urejajo, dokaj kompleksni in seveda dragi. Ta trenutek bojno polje na tem področju vsekakor obvladuje Microsoft. Podjetja imajo svoje podatke shranjene v strežnik Exchange, ta pa je zadolžen za to, da omogoča dostop tako namiznim kot tudi mobilnim napravam. A to velja za podjetja. Kaj pa zasebni uporabniki? Mi smo nekako »izviseli«. Sicer obstaja nekaj podjetij, ki ponuja račune Exchange prek spleta, a je zasebnih uporabnikov, ki bi bili pripravljeni plačati deset ali celo več evrov mesečno za spletni koledar (seveda po osebi), bore malo. Sicer Exchange res ni edini, saj ima na tem področju dokaj zanimivo konkurenco, imenovano »Mail Xchange«, ki jo ponuja podjetje 1&1, a tudi tu zadeva stane pet evrov mesečno na uporabnika. Domači uporabniki za kaj takega nismo pripravljeni plačevati. A kljub temu bi bilo dobro, če bi obstajal kak družinski koledar, do katerega bi imeli dostop vsi člani družine iz vseh naprav, ki jih uporabljajo. Če na primer oče v tak koledar zapiše, da ima v sredo nujen sestanek, bo mama lahko videla, da mora ona odpeljati sina k zobozdravniku in da ne bo mogla na tečaj joge.

Seveda takšne potrebe niso nekaj novega. V spletu je mogoče najti kar nekaj rešitev, namenjenih manjšim skupinam, kar družine vsekakor so. Nekako naravno se nam zdi, da sta koledar in opomnik nekako povezana z elektronsko pošto in stiki. Če ne zavoljo drugega zato, ker smo včasih imeli papirnate rokovnike in planerje, kamor smo shranjevali vse te podatke. Da je res tako, dajejo vedeti tudi ponudniki spletne pošte.

GOOGLOV POZEN NAPAD

Funkcijo koledarja sta že pred časom dala na voljo recimo Microsoft in Yahoo. Prvi v okviru svojih storitev Hotmail in Live, Yahoo pa pri svoji pošti. Ta koledar je bilo mogoče tudi deliti z drugimi uporabniki. Zanimivo je, da se je Google za podoben korak odločil šele leta 2006, kar je precej pozneje od konkurence. A to še ne pomeni, da je kaj slabši. Prav nasprotno.

Google je razvoj svojega koledarja najprej res zanemarjal, potem pa je prestavil v višjo prestavo, ga olepšal in prilagodil sodobnim zahtevam. Čeprav gre v bistvu za novost, pa je zadeva že zdaj stabilna, kar zadeva funkcionalnost pa je precej pred omenjeno konkurenco.

Za uporabo Googlovega koledarja potrebujemo seveda račun pri Googlu. Tega seveda ni težavno dobiti, najverjetneje pa ga tako ali tako že imate. In to je pravzaprav vse, kar je treba narediti. Nato v nastavitvah koledarja določite, da ga boste dali v skupno rabo, naštejete ljudi, ki ga lahko vidijo in določite, kaj lahko z njim počnejo (ga tudi spreminjajo, dodajajo ali le gledajo). Vsi ti uporabniki bodo dobili elektronsko sporočilo, v katerem bo pisalo, da jih je ta in ta oseba povabila k ogledu koledarja in da je bil ta koledar samodejno dodan med njegove koledarje.

KOLEDARJI V SKUPNI RABI

Delo s koledarjem je dokaj preprosto, saj poteka prek spletnega vmesnika Ajax, ki tako ali tako ne dopušča prevelikega kompliciranja, kar je vsekakor dobro. Ob prvem zagonu je uporabniku na voljo le njegov koledar, pod njim pa lahko doda še druge koledarje, na katere je »naročen« oziroma so ga k ogledu povabili lastniki.

Osnovna ideja Googlovega Koledarja je ta, da si lahko vsak uporabnik izdela poljubno število koledarjev, nato pa te daje v skupno rabo s točno določenimi osebami ali pa ga naredi kar za javnega. Če želi kak uporabnik skupine urejati skupne termine, obstajata za to dva načina. Ena možnost je, da lastnik koledarja omogoči vsem povabljenim urejanje koledarja, druga možnost pa je, da vsak član skupine ureja svoj koledar in ga da na voljo drugim članom skupine. Vsaka metoda ima dobre in slabe lastnosti. Če imate en sam skupen koledar, potem je nadzor nad lastnimi podatki lahko malce čuden, posebej če je v skupini veliko članov, če pa ima vsak član svoj koledar, je nad svojimi podatki res sam gospodar, vendar je primerjanje nekoliko težje. Je pa res, da je mogoče prikazati vse koledarje hkrati, in to vsakega v svoji barvi, kar vsekakor omogoča dokaj dober pregled. Za kak sistem se torej odločite, je odvisno od potreb.

Moj mikro, november 2010 | Zoran Banovič |