Gašper, kje se začenja zgodba o črtni kodi?
Kot veliko drugih izumov sodobnega časa se je tudi črtna koda pojavila po drugi svetovni vojni, leta 1948. Sprva je služila ameriški vojski, pozneje se ji je pridružila še ameriška vesoljska agencija NASA. Za črtno kodo, kot jo poznamo danes, je bil bistvenega pomena njen prihod v trgovine, kjer je najprej služila le za označevanje, kaj hitro pa so trgovci poskrbeli za širšo sledljivost. Danes imamo črtno kodo praktično povsod.

V katerih aplikacijah črtno kodo najpogosteje zasledimo?
Črtna koda je nepogrešljiva v osnovnih aplikacijah samodejne identifikacije in mobilnega zajema podatkov. Zakaj? Ker omogoča hiter, enostaven in zanesljiv strojni prenos v kodi zapisanih podatkov v povezano računalniško opremo. S tem, ko v fazi identifikacije s čitalnikom odčitamo podatke, ki so v kodi zapisani, se izognemo zamudnemu ročnemu vnašanju podatkov (op. p. pretipkavanju) ter hkrati preprečujemo človeške napake, ki se pri tipkanju pogosto pojavijo. Če pogledamo tipične aplikacije, gre v osnovi za označevanje in identificiranje. Označujemo zato, da bi v naslednjem koraku lažje identificirali blago, ki je predmet transakcije; premika v skladišču, prodaje, inventure ipd.

Kot zanimivost bi omenil vse pogostejše pojavljanje novih aplikacij, v katerih ponudniki/uporabniki izkoriščamo prednosti, ki jih tehnologija ponuja. Če nanizam nekaj primerov: črtne kode na grobovih (npr. z življenjepisom pokojnika), na gradbiščih (tam kode vsebujejo informacije o stavbi, katere gradnja poteka), v oglasih (npr. na zavesi pred zaščitnim odrom še nedokončane stavbe je oglas, ki nas vabi k obisku določenega sprostitvenega centra), na letališčih, kjer usmerjajo/informirajo potnike itd. Pogoj je, da imamo pri sebi ročni računalnik, s katerim lahko zajemamo kode kot slike, katerih podatke nam naprava prikaže v obliki besedila, ki je v kodah zapisano.

Na katerih področjih črtna koda prispeva največ?
Črtne kode so najbolj razširjene v distribucijskih verigah, kjer preprečujejo človeške napake, pohitrijo procese in zmanjšujejo stroške. Na enak način jih lahko uporabljamo tudi za administrativne potrebe zdravstva. Edina razlika je v tem, da ne gre za označevanje in izsledovanje izdelkov, pač pa oskrbovancev. Jasno je, da so napake v zdravstvu nedopustne. Še posebej kadar se zaradi njih izgubi življenje oskrbovanca. Napakam se s tehnologijo lahko izognemo. Če s črtno kodo na zapestnem traku označimo pacienta že ob prihodu v bolnišnico in nato nadziramo vsak poseg na njem, v veliki meri onemogočimo pojav napak. Med informacijami sem zasledil nekaj šokantnih statističnih podatkov – zaradi napak v Italiji umre ali je napačno zdravljeno zares veliko število bolnikov. Pri naših zahodnih sosedih je tako samo v letu 2006 umrlo 50.000 bolnikov, medtem ko so se napake zaradi malomarnosti pojavile pri 320.000 bolnikih. Seveda se o tem molči in bržkone pri nas položaj za zdaj še ni tako slab, vendar globalno se v vsej javni upravi stremi k nižanju stroškov, kar v primeru prihrankov na bolnišnični oskrbi zelo škodi nam samim. Med napake, ki se bi jim s tehnologijo črtne kode v povezavi z bolnišničnim informacijskim sistemom zlahka izognili, sodijo izdaja napačnih zdravil – bodisi napačnih odmerkov bodisi napačne vrste ali ob napačnem času. Lahko se zgodi, da vse našteto sicer ustreza, vendar do problema pride tudi, kadar je v vsaki sobi več bolnikov in pride do tega, da so zdravila dana napačnemu bolniku. Pacientom bi s črtno kodo lahko zagotovili kombinacijo, ki jo marketinško imenujemo »5 pravih«: pravi oskrbovanec, prava zdravila, pravilni odmerki, ob pravem času in s pravim načinom administrativne obravnave. Črtna koda na zapestnih trakovih omogoča zanesljivo identifikacijo in hiter dostop do vseh oskrbovančevih podatkov, ki so potrebni za oskrbo s pravimi zdravili, preiskavami, zdravljenjem in administrativnimi postopki. Pomen črtne kode za zdravstvo se mi zdi izreden, če želimo preprečevati napake tam, kjer si jih zares ne moremo privoščiti – pri lastnem zdravju.

Kako na črtno kodo vplivata material in tehnologija tiska – ne nazadnje jo lahko zasledimo tako na kartonastih škatlah kot tudi jogurtovih lončkih?
Zelo. Povezava med izpisanimi podatki (črtno kodo), ustreznostjo repromateriala (folije, etikete) in površino, na katero tiskamo, je postala prava znanost, saj je poznavanje materialov, na katere črtne kode tiskamo, postalo ključno. Enako lahko trdimo za dolgotrajne postopke testiranja in iskanja popolne ustreznosti. Tu ne gre zgolj za nalepke in tiskalne trakove (te pogosto imenujemo tudi folije za tiskanje ali »riboni« (op.p. po angleški besedi za trak – ribbon), katerih prava izbira je ključna, pač pa tudi za lepila, dimenzije, obstojnost, temperaturno območje delovanja, ukrivljenost podlage ipd. Pomemben dejavnik je izbira pravega tiskalnika, ki je sposoben zagotoviti zahtevano kakovost tiska – tako z vidika količine nalepk, hitrosti izpisa kot tudi glede odtisa. Pri zagotavljanju najustreznejše kombinacije imajo veliko vlogo predvsem izkušnje in kakovostna oprema – s sodelavci smo v zadnjih letih ustvarili enormno bazo znanja in se zlahka kosamo tako z domačo kot tudi tujo konkurenco.

Pa vendar se laičnim očem črtna koda ne zdi prav robustna – mar stroka meni drugače?
Četudi je načinov označevanja s črtno kodo zelo veliko – npr. s ploščicami s črtnimi kodami, ki so lahko tudi vgravirane, z direktnim označevanjem embalaže ter direktnim označevanjem delov (DPM) v proizvodnji zaradi zahtev po sledljivosti skozi celotno življenjsko dobo artikla –, se raje osredotočimo na še vedno najpogostejšo obliko označevanja, na tiskanje etiket oziroma nalepk. Pri tem lahko govorimo o dveh različicah tiska. Prva je tisk s termalnim prenosom preko folije (»termo transfer«), pri katerem iščemo skladnost med podlago etikete in tiskalnim trakom. Tak tisk zagotavlja daljšo obstojnost izpisa (berljivost podatkov v izpisani kodi) in večjo odpornost na vplive okolja ipd. Nekateri vrhunski trakovi že zagotavljajo neizbrisljivost tako besedilnih podatkov kot tudi natisnjenih črtnih kod ter grafičnih elementov na nalepki, kadar ga kombiniramo z (belimi ali srebrnimi) nalepkami za ekstremne razmere. Rezultati so naravnost osupljivi, tisk je odporen na kemične vplive, mehansko obrabo, temperature do +149 °C, z laboratorijskimi testi so mu določili tudi triletno kljubovanje izpostavljenosti na sončni svetlobi.

Če se od ekstremnih primerov spustiva k splošnejši uporabi – je tudi tu potrebna velika znanost?
Kadar gre za neposredno tiskanje na etikete brez uporabe folije, nas zanima predvsem ustrezna nastavitev parametrov tiskalnika (hitrost in temperatura) glede na tip termalnih nalepk, na katere tiskamo. Te nalepke, ki vsebujejo posebno termoaktivno prevleko, ki ob stiku s termalno glavo reagira, delimo na dve vrsti: eko (npr. računi, na katerih hitro zbledi odtis) in termalne nalepke z dodatno voščeno prevleko, ki zagotavljajo daljšo obstojnost izpisa, vendar slednja redko dosega dolgotrajnost, ki nam jo ponuja tisk preko folije.
Torej, ne gre zgolj za pomen povezave med načinom izpisovanja (dilema: termalni ali termo transfer prenos, hitrost, dimenzije) in aplikacijo, v kateri bodo črtne kode uporabljene, pač pa tudi za izbiro pravega tiskalnika v povezavi s pravim repromaterialom, ki je ključna za ohranjanje obstojnosti in kakovostno označevanje.

Veljajo za črtno kodo kakšne posebne omejitve?
Če sami tiskamo črtne kode, moramo biti pozorni tudi na svetle ali tihe cone, ki so levo od prve in desno od zadnje črtice. Svetle cone so področja enake barve, kot je podlaga črtne kode, in morajo biti »prazne«. Dejansko so del simbola črtne kode in jih uporabljajo čitalniki črtnih kod pri prepoznavanju zapisa v kodi. Pomemben je tudi kontrast simbola črtne kode, ki je najboljši, kadar imamo črne črtice na beli podlagi. Lahko kombiniramo tudi različne barve, vendar vse kombinacije niso dovoljene. Pomembne so tudi omejitve, ki jih prinesejo dimenzije nalepk, repromaterial in predvsem aplikacija, v kateri bodo uporabljene (npr. temperaturni interval).

Kako je s stroški črtne kode – je uvedba odvisna od obsega asortimana ali si lahko črtno kodo privošči sleherno podjetje? Kje lahko potegnemo ločnico?
Stroški same črtne kode so blizu ničli. Kupiti in uporabljati je treba ustrezno programsko opremo, s katero črtne kode kreiramo (na podlagi parametrov, ki jih tam določimo). Najlažje si črtno kodo predstavljamo kot pisavo. Ta sama po sebi ne stane nič. Stanejo zgolj mediji in bralniki. Če se osredotočimo na medije, gre predvsem za nalepke, kartončke, zaboje ali pa kar proizvode same (pri direktnem označevanju, DPM). Ker črtne kode niso človeško berljive, si moramo pomagati z bralniki, ki jih pravilno poimenujemo čitalniki za črtno kodo, ki nam služijo bodisi kot periferne enote bodisi so del terminalov za črtno kodo. Pri uvajanju črtne kode ne gre toliko za to, kdo si jo lahko privošči, pač pa na dolgi rok bolj za to, da kdor si je ne bo omislil, bo v primerjavi s konkurenco začel močno izgubljati in sčasoma klavrno končal.

Kaj pa primerjava »včasih in danes«?
Pred desetletjem ali dvema je tehnologija črtne kode nedvomno pomenila konkurenčno prednost, danes je tako rekoč nuja za obstoj vseh organizacij, ne le velikih, pač pa tudi malih in srednjih, kadar njihova osnovna dejavnost obsega (kosovno) proizvodnjo in skladiščno poslovanje. Tudi v primeru, ko omenjeni dejavnosti ne prevladujeta, lahko pomeni črtna koda prednost, denimo pri inventuri osnovnih sredstev, kadar je teh sredstev veliko ter pri označevanju dokumentacije – lepa primera sta sodstvo in zdravstvo. Seveda obstajajo izjeme (predvsem v storitvenih dejavnostih), pri katerih tehnologija črtne kode ne igra pomembne vloge, a je teh vse manj. Bistveno sporočilo je, da so cene strojne opreme (tiskalnikov, čitalnikov in terminalov) v zadnjih letih drastično padle. Hkrati s tem je delovanje te opreme precej bolj prilagojeno uporabnikom, enako velja tudi za uporabniške vmesnike programske opreme.
Menim, da je ključnega pomena sprememba razmišljanja vodstev organizacij, ki se za uvedbo odločajo. Povrnitev investicije ni več časovno razpeta srednjeročno, pač pa se v primeru proizvodnih podjetij s skladiščem lahko povrne že v letu dni ali celo prej. Odvisno od posameznega primera. Skratka, črtno kodo priporočamo vsem, ki želijo povečati produktivnost, olajšati delo in preprečiti človeške napake.

Omenili ste pisave. Tudi črtnih kod je več vrst. Kako jih ločimo? Ali razlike med črtnimi kodami vplivajo na njihovo delovanje/uporabo?
Izraz pisava še najbolje pojasnjuje različnost črtnih kod, vendar je pravilneje reči, da gre za simbologije, ki so lahko linerane (enodimenzionalne) ali sestavljene (dvodimenzionalne). V uporabi je precej načinov za zapis črtnih kod, ki so sestavljene iz niza vzporednih različno širokih temnih črt in različno širokih svetlih presledkov. S kombiniranjem širin črt in presledkov zapisujemo želene podatke. Čitalniki črtnih kod pa so naprave, ki znajo iz teh kombinacij razbrati zapisane podatke in jih posredovati naprej. Pogostejše so linearne črtne kode, vendar se zaradi potrebe po večjem številu vkodiranih znakov vse bolj uveljavljajo sestavljene kode. Te uporabljamo tedaj, ko moramo s kodo kot grafičnim simbolom zapisati večjo količino podatkov ali želimo doseči večjo gostoto zapisa.

Za večji uspeh in širšo uporabo neke tehnologije v svetu so zaslužni predvsem standardi, ki določajo njeno uporabo. Kako je s standardizacijo na področju črtne kode?
Vpeljava črtne kode oz. uvajanje standardov je zapleten proces, ki lahko ob napačnih začetnih korakih pomeni veliko nepotrebnih stroškov. Če se vpeljave lotimo na ustrezen način, se tem stroškom izognemo. Standardizacija je najpomembnejša tam, kjer je število različnih akterjev in transakcij z nekim blagom veliko, npr. v preskrbovalnih verigah. Upoštevanje standardov je tam ključnega pomena. Pri nas črtne kode dodeljuje organizacija GS-1 Slovenija (www.gs1si.org), ki znotraj sistema GS-1 lastniku blagovne znamke artikla dodeli številko, s katero proizvajalec označi embalažo tega artikla.

V zadnjih letih se ob črtni kodi poskuša uveljaviti tudi tehnologija radijskega označevanja – RFID. Menite, da bo RFID nasledil črtno kodo ali morebiti obstaja možnost njunega sobivanja?
RFID je tehnologija, pri kateri izvajamo identificiranje z uporabo elektromagnetnega valovanja na področju radijskih frekvenc. Obstaja že več kot 50 let. Njeni glavni prednosti sta, da RFID-odzivnike, ki hranijo neko informacijo, lahko prepoznamo brezkontaktno (tudi v primerih, ko niso vidni direktno) in da lahko vanje dodatno vpisujemo nove informacije.
V svetu prevladuje predvsem vizija RFID v trgovinskem poslovanju – po mnenju nekaterih naj bi tehnologija RFID iz trgovin postopno izpodrinila tehnologijo črtne kode, vendar se to do zdaj še ni zgodilo. Kako bi si z RFID pomagali v trgovinah? Nakupovalni voziček tik pred plačilom postavimo v območje delovanja RFID-bralnika pri blagajni, ta v hipu samodejno ugotovi seznam z RFID-odzivniki označenih izdelkov, pošlje podatke v računalnik, natisne se račun in kupec ga plača. Odprejo se varnostna vrata, skozi katera kupec potisne voziček in se odpravi na parkirišče. Transakcija poteka zelo hitro. V praksi se za zdaj zdi ta scenarij še precej filmski, a kdo ve, morebiti čez deset ali dvajset let ...

Kakšne posebne napovedi glede črtne kode v prihodnosti?
(Smeh) Če si zamislimo stanje v daljni prihodnosti, npr. v prihodnjem tisočletju, ko bodo črtne kode na nagrobnih kamnih bržkone že davno pozabljene ali vsaj težko berljive/razumljive in bodo arheologi prihodnosti izkopavali ostanke »starodavnih civilizacij«, lahko črtne kode zanamcem pomenijo nekakšne primitivne slikarije. Prej sem omenjal primer črtnih kod na pokopališčih. Te bi zanamcem čez tisoč let pomenile nekaj podobnega kot nam danes pomenijo egipčanski hieroglifi, sumerske ploščice ali jamske slikarije. Skratka, črtna koda bo pustila velik zgodovinski pečat.

Moj mikro, Oktober 2008 | Miran Varga