NAJDITE NAPAKE V SLIKI

Kaj je narobe s sliko, opisano v prejšnjem odstavku? Kar nekaj stvari. Najprej je narobe to, o čemer smo pisali že v prejšnji številki. In to je, da otroci operacijski sistem enačijo z Windows, urejevalnik besedila z Wordom, predstavitveni program s PowerPointom in tako naprej. Torej smo izdelek nekako »sinonimizirali« z njegovo funkcijo. Zadeva traja že tako dolgo in je šla do te mere, da v šolah učitelji zahtevajo, da jim otroci prinesejo svoje izdelke v recimo PowerPointu, ker se oni pač ne »nameravajo zafrkavat s čim drugim«. Že res, da tega ne bi smeli govoriti, a praksa kaže drugače, kar smo dobili potrjeno tudi od naših bralcev. A to je le ena od težav »nepriznavanja« alternativ.

Druga je, da s tem, ko otroke navajamo le na en izdelek, poglabljamo ločnico med premožnejšimi in manj premožnimi na eni strani in spodbujamo nelegalno uporabo na drugi. Verjetno je vsem jasno, da brez računalnika več ne gre in da so do njega »upravičeni« vsi, ne glede na materialno stanje. Toda vsi si ne morejo kupiti računalnika, v njem pa najnovejše različice Windows, pa programov Office, Illustrator, CorelDraw! in podobnih komercialnih orodij. In ker si jih ne morejo kupiti, kot smo videli v prejšnjem odstavku, jih pa morajo imeti, jih bodo pač – ukradli. Druge rešitve namreč očitno nimajo – za nakup ni denarja, v šoli pa ne priznavajo drugega. A saj obstaja Linux, boste rekli. Da, obstaja, in če prej omenjeni manj premožni ne bodo hoteli kršiti zakona, si ga bodo seveda namestili. A s tem bodo rešili le problem operacijskega sistema, ne pa preostalega. Microsoftovega Officea recimo na tej platformi ni. In tudi če si nekdo lahko omisli računalnik z Windows, s tem ne bo naredil kaj dosti, saj bo vsaj za Office treba dati še najmanj 100 evrčkov zraven. Da o drugih orodjih niti ne govorimo. In ker Microsoft, Adobe, Corel in druščina večinoma ne omogočajo brezplačne uporabe šolskih izdelkov tudi doma, bodo učenci, dijaki in študentje pač ubirali alternativne poti. Premožni bodo torej imeli vse, kar potrebujejo, manj premožni pa bodo obsojeni na krajo. Je to logika, ki si je želimo?

Napak v tej sliki je torej kar nekaj in kar nekaj jih lahko dejansko reši uporaba odprte kode. A s tem ne mislim, da je treba v šolah zavreči licenčne izdelke in jih nadomestiti z odprtokodnimi. Mislim pa, da morajo tudi v praksi ta orodja postati vsaj enakovredna. Če bomo otroke učili, da imamo različne operacijske sisteme, da imamo različne pisarniške zbirke, grafične programe in podobno, in jim omogočili, da te stvari tudi preizkusijo, bomo iz njih naredili bolj razgledane ljudi in jim tudi omogočili izbiro. Če bo tako, bodo na eni strani otroci vedeli, da sta Word in Writer urejevalnika besedil, Excel in Calc elektronski preglednici in podobno. Če bo tako, bodo otroci, ki nimajo denarja vsaj približno enakovredni s tistimi, ki ga imajo, oziroma bodo lahko opravili iste naloge, a z drugimi orodji. Če bo nekdo želel delati in si bo lahko privoščil vsa potrebna orodja v Windows, naj bo enako, če bo želel Mac, in enako, če bo želel Linux.

Razmišljanja o odprti kodi se vse prevečkrat zreducirajo na razprave o Windows proti Linuxu oziroma Officeu proti OpenOfficeu. A zadeva je precej širša. Veliko šol pri nas že zdaj uporablja precej odprtokodnih orodij. Ravnateljem niti na pamet ne pade, da bi »izkašljali« toliko in toliko stotin ali celo tisočev evrov (ki jih tako ali tako nimajo), da bi kupili nekaj deset licenc za recimo Adobe Illustrator. Enako velja za nekatera druga orodja. Zato šole za snemanje in obdelavo zvoka uporabljajo Audacity, za vektorsko grafiko Inkscape, za 3D-objekte Blender in še kaj bi se našlo. Ali pa recimo Moodle. To navidezno učno okolje je v Sloveniji precej prisotno, posebej v srednjih šolah in tudi na fakultetah. Moodle je odprtokodno okolje, prek katerega lahko učenci, dijaki in študentje dobivajo in oddajajo svoje naloge, dobivajo učne informacije, rešujejo teste in podobno. Sicer obstaja kar nekaj sorodnih komercialnih projektov, kot so Frog Learning, Blackboard in še kak bi se našel, a se šole zanj ne odločajo. Zakaj? Ker obstaja dovolj dobra alternativa, za katero ni treba plačati licenc. Tu se šole obnašajo tako, kot se od njih pričakuje. Rečejo si, da je to dovolj dobro in da ni razloga, da bi plačevali drage licence. In zakaj ni tako v vseh primerih?

Očitno smo kar nekako sprejeli, da imamo pri nas en privzet operacijski sistem in pisarniški paket, ki ju moramo imeti, vse drugo pa je vprašanje denarja. Je tako prav?

BRITANSKE IZKUŠNJE

V svojem razmišljanju o tematiki smo seveda hoteli videti, kako je kaj v drugih državah. Pri tem nas niso zanimali projekti v posameznih šolah, ampak razmišljanje na nacionalni ravni oziroma kako gledajo posamezne države na celotno problematiko. Zelo zanimivo je dogajanje na primer v Veliki Britaniji. Zakaj smo jo vzeli za primer? Zato, ker gre na eni strani za zelo tradicionalno družbo z na videz tradicionalnim šolskim sistemom, na drugi strani pa za zelo informatizirano in tehnološko napredno družbo.

Leta 1997 je britanska vlada ustanovila agencijo, imenovano Becta, njen namen pa je bil pospeševanje učinkovite in inovativne uporabe informacijskih tehnologij v celotni šolski verigi. Leta 2005 se je Becta izdala poročilo, v katerem so odprtokodne rešitve z vidika znižanja stroškov vredne resnega razmisleka. In pri tem je ostalo tri leta, nato pa je omenjena agencija leta 2008 dejansko priporočila šolam prehod na odprtokodne rešitve in tudi izbrala sistemskega integratorja, ki naj bi jim pri tem pomagal – podjetje Sirius. Na prvi pogled je bilo videti, da bo zadeva stekla, a še preden so se zadeve postavile na svoje mesto, so prišle volitve, zmanjševanje sredstev in na koncu tudi ukinitev Becte. In naenkrat je bilo videti, kot da bo celoten projekt padel v vodo.

A ni bilo tako. Prišla je gospodarska kriza in vsem je postalo jasno, da denarja pač ni (glej no, glej). In po besedah Alana Bella, nekdanjega vodilnega koordinatorja v Becti, se je vse več šol začelo ozirati po odprtokodnih rešitvah. V brezplačnih licencah so namreč videli možnost, da obdržijo priključek z najnovejšimi tehnologijami, a z manj stroški. A denar za licence ni edini strošek. V Veliki Britaniji se namreč izvajajo revizije računalniških licenc za vse računalnike, ki jih imajo šole. In te revizije seveda stanejo, saj je treba zagotoviti nadzor nad obstoječim stanjem. Z uporabo odprtokodnih rešitev torej ubijejo dve muhi na en mah – odpadejo stroški licenc in stroški revizij.

Bell je v svojem pogovoru z novinarjem revije PC Pro naštel tudi nekaj pomislekov, na katere so naleteli ob svojem razmišljanju o odprti kodi. Eden od njih je bil, da bodo pa otroci s tem, ko jih učimo dela z manj uporabljanim orodjem, kot so na primer OpenOffice.org, Audacity, Inkscape in podobni, morda prikrajšani, ko bodo končali šolanje in se zaposlili. A so ugotovili, da to ni tako velik problem. Otroci se šolajo veliko let in v tem času se tehnologije krepko spremenijo in velika možnost je, da tega, s čimer ste se srečali v šoli, sploh ne bo več ali pa bo krepko drugačno. Poglejte samo spremembo iz Officea 2003 na 2007. Word 2003 je bolj podoben Writerju v zbirki OpenOffice.org kot pa Wordu 2007. Drugo razmišljanje je šlo v smeri poslanstva šole kot take. Šole so namreč tu za to, da otroke učijo, ne pa da prirejajo tečaje uporabe posameznih orodij. Učenje uporabe Worda ni enako kot učenje izdelave dokumenta v urejevalniku besedil. In po besedah nekaterih učiteljev, tako Bell, je neuporaba najbolj priljubljenih orodij učno koristnejša kot uporaba »konvencionalnih« izdelkov.

Bell je opisal tudi način razmišljanja šol, kar zadeva nakup nove opreme. Pri tem lahko ugotovimo, da se filozofija ne razlikuje kaj dosti od naše, vsaj v primeru, ko se odgovorni poskušajo obnašati, kar je mogoče odgovorno. Ne glede na to, kaj jim nalaga ali svetuje država, se šole o odprtokodnih rešitvah začnejo spraševati takrat, ko se pojavi potreba po zamenjavi opreme. Ker se jim zdi škoda, da bi zavrgli toliko in toliko računalnikov, razmišljajo o tem, kako bi jih bilo mogoče še uporabiti. In če imajo v okviru šole kakšnega poznavalca odprtokodnih rešitev, se hitro najde možnost, iz te opreme izvleči še kaj. Če namreč licenca za Windows za ta računalnik poteče ali se prenese na drugega, računalnik pa še dovolj dobro deluje, je, pravi čas za Linux. Če ne drugega, postavijo te računalnike nekam na hodnik, da lahko otroci med odmori brskajo po spletu. Tako se vsaj obnašajo šole. A takšno razmišljanje se počasi spreminja. Ko šole vidijo, da za nameščanje in vzdrževanje takšnega starega računalnika ne potrebujejo »piflarskega strokovnjaka«, in ko vidijo, da se otroci v novem sistemu kar hitro znajdejo, se vodstva začenjajo spraševati, ali je mogoče zadevo prenesti tudi v »resno« delo, predvsem pa, ali bo to prineslo zmanjšanje stroškov. In tu vidi možnost, da se filozofija spremeni.

Toda ali se bo? Bell pravi, da misli, da bo do sprememb sicer prišlo, a bodo dokaj neenakomerne. Vlada namreč razmišlja o prenosu finančne moči od lokalnih oblasti nazaj k šolam. To na eni strani res pomeni, da bodo šole dvakrat razmislile o tem, kako bodo porabile denar in bodo razmišljale tudi o licencah, na drugi strani pa je res, da predvsem manjše šole ne bodo imele potrebnega znanja in bodo raje »igrale varno igro«, kar pomeni, da bodo ostale pri dosedanjem razmišljanju. Na drugi strani pa je res tudi to, da je centralizirana politika velikokrat pomenila zavoro uvajanju alternativnih rešitev tistih šol, ki so se bile spremembami pripravljene spoprijeti.

JE ŽE ČAS ZA SPREMEMBO?

Pravzaprav lahko iz britanskega modela vidimo, da se razmišljanja med njihovimi in našimi niti ne razlikujejo veliko, kar zadeva izvedbo, pa so te razlike precejšnje. Zanimivo je, da je Velika Britanija, kljub stereotipni konservativnosti in tradicionalizmu, kar zadeva udejanjanje podobnih rešitev precej naprednejša od »mlade in dinamične« Slovenije. Je že res, da se tudi tam veliko govori in nekoliko manj naredi, a se vsaj naredi. Pri nas pa se, razen mrtvih črk na papirju dokumentov z visokoletečimi naslovi, ne zgodi čisto nič.

Bomo v slovenskem šolskem sistemu kmalu dočakali enakopravnost in enakovrednost različnih rešitev? Odgovora na to ne more dati nihče, čeprav se verjetno marsikdo strinja, da bi bil čas za to. Sistemi, ki sodijo v domeno države, kar šolski sistem vsekakor je, so dokaj tradicionalistični in na eni strani ne marajo, na drugi pa tudi ne prenesejo hitrih sprememb. Dejstvo, da v šolah ne moremo spreminjati učnih programov čez noč, se velikokrat prenese v vse sfere razmišljanja in tako dobimo dokaj rigidne ustanove, ki se, če nimajo ambicioznega in dinamičnega vodstva, le stežka obrnejo in sprejmejo kaj novega. In tako bo, dokler ne bomo deležni sistemskih sprememb in tudi dobili nekoga, ki bo dejansko znal razmisliti s trezno glavo, brez predsodkov, racionalno in obveščeno. Do takrat pa bomo lastne otroke še naprej delali za »fijakarske konje«, jih delili glede na materialne možnosti in jim vcepljali logiko, da če ne moreš dobiti, pač ukradi, saj sistem od tebe zahteva, da imaš.

Moj mikro, maj 2011 | Zoran Banovič |