ZGODBA SE PONAVLJA

Kakor koli že, prišel je konec leta 2008 in spet je bilo treba podpisati krovno pogodbo, saj ta velja tri leta. Pravzaprav sem nanjo malo pozabil in tudi ko sem videl pobudo omenjenih poslancev mi še ni »kapnilo«. Šele ko so me povabili na oddajo lokalne televizije na to temo, sem se spomnil nanjo. Da ne bom na oddajo prišel popolnoma neoborožen, in tudi ker me stvar zanima, sem malce povprašal, kako in ali naša država analizira stanje in kaj bo naredila tokrat. No, tokrat je taktika nekoliko drugačna. Na vprašanje, kako je s pogajanji, smo od vodje službe za odnose z javnostmi iz ministrstva za javno upravo dobili t odgovor: »Pogodba med državno upravo RS in podjetjem Microsoft glede licenčnega vzdrževanja operacijskega sistema Windows in uporabniške zbirke Microsoft Office na delovnih postajah še ni podaljšana. Ker med ustanovami državne uprave in lokalne samouprave obstoja določen interes za pristop k pogodbi med državno upravo RS in podjetjem Microsoft, seveda ob pogoju ugotovitve ekonomske upravičenosti takšne nabave za posamezno ustanovo, je MJU začel postopek javnega naročila z neposrednimi pogajanji med državno upravo in podjetjem Microsoft. Ko bodo ta pogajanja zaključena in podpisane morebitne pogodbe, to je seveda odvisno od rezultatov pogajanj, bo MJU obvestil javnost.« Zadeva je torej takšna, da se bodo najprej pogajali in dogovorili o ceni, nato dali smernice posameznim inštitucijam, te pa se bodo same odločile, kako in kaj. Torej bo najprej treba počakati na konec pogajanj, nato pa bomo mogoče našli kak dokument, kjer bomo te smernice lahko prebrali. In smo točno tam, kjer smo bili pred tremi leti.

V VAKUUMU – ZA KRATEK ČAS

V času tega pisanja smo v vakuumu, ko stara krovna pogodba več ne velja, saj je potekla decembra, nova pa še ni podpisana, saj je v fazi pogajanj. In država je trenutno največji nelegalni uporabnik programske opreme v Sloveniji. A to ne bo dolgo trajalo, saj je scenarij dogajanja predvidljiv in točno takšen, kot sem ga napovedal pred tremi leti – država bo podpisala pogodbo in rekla, da so bila pogajanja trda in da so iz posla potegnili največ, kar je bilo mogoče. Zakaj? Ker drugače ne more biti! Če država pogodbe ne podpiše, mora iz računalnikov odstraniti vso programsko opremo, ki je predmet te pogodbe. Tega pa si ne more privoščiti. Zakaj? Ja kaj pa naj da vanje?

Država mora podpisati pogodbo, ker nima druge možnosti. Pa ne zato, ker alternativa ne obstaja ali pa da tehnološko ni dosegljiva in zrela. Je! Vsaj kar zadeva pisarniški paket. A je vseeno skoraj neuporabna v primerih, ko gre za več tisoč uporabnikov. Zakaj? Zato ker v stanju, v katerem je zdaj, ne more ponujati podpore in vsega drugega, kar je potrebno za to, da se tak sistem vzdržuje. Cena licenc ni edino merilo. Je celo razmeroma nizka postavka. Bistveno dražje je vzdrževanje, šolanje … skratka celotna podpora. In tega alternativa v obliki odprtokodnih rešitev nima.

In zakaj nima? Zagovorniki licenčne programske opreme pravijo, da zato, ker odprtokodni model ekonomsko preprosto ne vzdrži, da v njem ni posla, ker gre za komuno, skupnost, kjer se nimaš s kom pogovarjati, ker zadeve v bistvu sploh ne delujejo, ker … Tudi če bi to res popolnoma držalo, pa pozabljajo na nekaj. Dokler država ni pokazala interesa za Microsoft, se tudi pri slovenskem Microsoftu ni dogajalo veliko. Šele ko je pokazala interes, so se začele stvari razvijati.

NAMESTO VELIKIH VELIKI

Prav dobro se spomnim časov v zgodnjih 90-ih letih, ko se je slovenska država do Microsofta dokaj poniževalno obnašala. Takrat sta bila IBM in Lotus vse, vsi drugi pa neumnost. »Dokler sem jaz tu, tega na mojih računalnikih ne bo! Ko bo Microsoft pokazal, da zna to, to in to, da ga zna kdo podpreti, pa se lahko pogovarjamo!« mi je rekel eden od vplivnih velmož slovenske državne informatike. In zakaj je država to govorila? Zato, ker je imela alternativo. Ker je IBM imel svoj DOS, ker je bil močan z OS/2, ker je obstajal Lotus Notes in je država vedela, da je brez Microsofta mogoče preživeti. In takrat so se tudi pri IBM-u in Lotusu dokaj poniževalno obnašali do Microsofta. Spomnim se človeka, ki je zdaj pri Microsoftu, takrat pa je delal za Lotus, ki je ob izidu Exchangea na veliko razlagal, kakšna neumnost da je to in da ima Notes to že zdavnaj in kaj da se Microsoft sili na področje, kjer so »veliki« … In ni bil edini. In zakaj so tako govorili? Ker so vedeli, da gre za nekaj, kar bo v nekaj letih lahko konkurenca? Ker so se zbali, da bodo izgubili skoraj monopolni položaj? In to kljub temu, da so projekcije analitskih hiš kazale, da jih ne more zrušiti nobena sila tega sveta. In sčasoma je država videla, da en sam konj v hlevu ni v redu in je podprla še koga. In to je bil Microsoft. Če država takrat ne bi obljubila, da bo kupila toliko in toliko licenc, potem ne bi imeli toliko lokalizirane programske opreme. Država je »posegla« na področje, kjer prave konkurence ni bilo, in jo je naredila.

Vidite kakšno podobnost s stanjem zdaj? Nekaj jih je, nekaj pa je drastično drugače. Ta trenutek brez Microsofta več ne gre. Je to kaj narobe? Ja in ne. Microsoft generira veliko posla v Sloveniji in večina tega ustvarjenega denarja ostane tukaj – korporacija sama pobere le okoli 5 %, preostalih 95% pa ostaja pri nas in to ni malo denarja. Z Microsoftom je tako ali drugače tudi povezanih nekaj tisoč razvijalcev, uvajalcev, vzdrževalcev in kaj vem kdo še vse. In ti imajo delo. Imajo ga zato, ker obstaja Microsoft. To vsekakor drži, je dobro in koristno. Ni pa dobro in koristno, da je Microsoft edini! Ni dobro, da država nima možnosti alternative. IBM-ov DOS je daljna preteklost, OS/2 je mrtev, torej operacijskega sistema ni. Lotus Notes? Hmmm … Še kdo? NE! Na žalost alternative ni. Vsaj na področju klasične licenčne programske opreme ne. In ker je ni, se dogajajo stvari, ki so se na primer zgodile pri lanskih pogajanjih na šolskem ministrstvu. To je od Microsofta zahtevalo nižje cene, Microsoft jih ni bil pripravljen ponuditi in jim je rekel, naj pač zadeve odstranijo. In jih seveda niso, ampak so pogodbo podpisali, ker alternative ni bilo. Je to izsiljevanje? Ja in ne. Ja zato, ker pri Microsoftu seveda vedo, da alternative ni in da takšne ustanove brez sistema ne morejo biti. Ne pa zato, ker je Microsoft poslovni subjekt, in ne socialna ustanova in ker mora delati z dobičkom in ne more pristati na cene, ki so nižje od neke spodnje meje oziroma minimalne cene. Ali je država izsiljevalec? Da in ne. Država ve, da je v Microsoftovem interesu, da proda licence oziroma podaljša pogodbo, saj gre za enega največjih odjemalcev, od katerega je odvisna tudi prihodnost slovenskega Microsofta. Ne pa zato, ker »kaj pa bo, če pogodbe ne bo?« In smo, kjer smo. Nekaj mesecev se trdo pogajajo in kregajo zato, da bodo na koncu naredili to, kar smo vsi vedeli da bodo. Money talks.

ČE BI KDO KOGA POSLUŠAL …

In kaj bi bilo, če bi država vsaj nekaj od tega, kar je že tolikokrat rekla in napisala tudi naredila? Bi se s tem lahko ubranila »izsiljevanja«? NE! No ja, ne še. Bi se lahko Microsoft ubranil izsiljevanja? Tudi NE. Ne še. Zakaj?

Vzemimo, da bi država upoštevala ugotovitve, do katerih je pred tremi leti prišla sama in resnično začela spremljati, kaj se dogaja naokoli. Ugotovila bi, da je ta trenutek edini konkurent iz odprtokodnih logov, hkrati pa, da drastičnih ukrepov, kot je na primer zamenjava licenčne opreme z odprtokodno, ni smiselno uvajati. Smiselno pa je mogoče uporabiti politiko majhnih korakov. Lahko bi na primer izvedla razpis za namestitev, vpeljavo in vzdrževanje na primer odprtokodne pisarniške zbirke v nekaj manjših upravnih enotah, kakšnem resorju, manjšem ministrstvu ali čem podobnem in dala možnost podjetjem, da se prijavijo. Če bi bili projekti uspešni, bi z njimi nadaljevala. Ko bi jih bilo več bi tudi večje sistemske hiše ugotovile, da je smiselno izobraziti kakšnega inženirja več za podporo takšnim projektom. Kaj bi s tem dosegli? To, da bi Slovenija dobila več ljudi, ki bi dovolj dobro obvladali tudi alternative.

Tudi če bi država res naredila vse to, pa to ne pomeni, da bi bila do naslednjega podpisa krovne pogodbe zrela za prehod na odprto kodo. To tudi ne pomeni, da bi Slovenija sploh kdaj šla na odprto kodo. Pomeni le, da bi država poskrbela za alternative, možnosti izbrati to, kar je najprimernejše. Tak postopek torej pomeni le to, da bi država počasi ustvarjala klimo in osnovne možnosti za to, da alternativo dobi. Moj mnenje je, da če alternative ni, jo je treba poskusiti narediti. Alternativo, ki bo imela tudi to, kar ji zdaj manjka – dovolj tehnične podpore. Z dosedanjo politiko in ustaljeno prakso pa do tega ne bo prišlo. In zakaj govorim ravno o odprti kodi? Zato, ker vsaj na področju pisarniških paketov ni in tudi ni videti kakšnih drugih primernih rešitev, ki bi lahko konkurirale Microsoftovemu Officeu. Ne licenčnih ne brezplačnih ne odprtokodnih.

VPRAŠANJA IN ODGOVORI

Pri tem se seveda takoj pojavlja vprašanje, ali je država dolžna in poklicana za to, da ustvarja konkurenco na trgu. Pravzaprav ne. Pojavlja pa se tudi vprašanje, ali si lahko privošči stanje, kot ga ima zdaj. Tudi ne. Nekaj je torej treba narediti. Kaj pa?

Prva možnost je, da se počaka in naj trg naredi svoje. Kaj se lahko zgodi v tem primeru? V naslednjih nekaj letih nič. Na področju licenčnih pisarniških paketov je Microsoftov edini, ki pri nas pride v poštev. In pika. Kaj pa spletne storitve? Kaj pa Microsoft Live, Google Dokumenti in podobno? Oboje je poslovenjeno, a za uporabo v državni upravi vsaj za zdaj in v taki obliki neuporabno. Si lahko zamislite, da bodo državni organi uporabljali nekaj, kar je v »oblaku«. Že to, da je zaprt format .DOC vprašljiv, saj ni jasno, kaj vse se skupaj s podatki shranjuje, je predmet vročih debat, kaj šele, če bo vse skupaj nekje v oblaku. Sicer v oblaku tako, da nad njim ždi nekdo, ki je iz mesa in krvi, in ne »skupnost«, a vse, kar se dogaja, je »tam nekje«. In država si tega ne more privoščiti. Kaj pa, če bi tak oblak preselili v neko »intranetno« različico, kjer bi bilo mogoče stvari kolikor toliko nadzirati? Tudi tu je veliko več vprašanj, kot je odgovorov. Posebej infrastrukturnih. Torej tudi »oblak« ne more biti konkurenca. Iz vsega tega je jasno, da je edina stvar, ki lahko predstavlja kakršno koli alternativo Microsoftovemu Office lahko le OpenOffice.org. To pa je odprtokodni projekt. In ker komercialno-licenčnega izdelka, ki bi lahko bil alternativa, ni, bi se bilo logično posvetiti temu. Če seveda želimo imeti konkurenco in alternativo.

Pri celotni debati torej ne gre za to, da se podpira odprtokodna, licenčna ali katera koli druga programska oprema ali se kateri koli od teh nasprotuje. Gre za to, da se podpre možnost, ki jo država na področju informatike mora imeti – možnost zbire. In od te možnosti bodo vsi vpleteni imeli korist in možnost, da se izkažejo. Tisti, ki se ukvarjajo z odprto kodo, bodo dobili priložnost, da se dokažejo (do zdaj je niti imeli niso), tisti, ki podpirajo licenčno opremo, pa bodo imeli pri dejanskih projektih možnost pokazati, da so boljši in cenejši. S tem bo v celotno problematiko vneseno nekaj jasnine. Zdaj je tako, da eni in drugi operirajo z interpretacijo podatkov različnih analitskih hiš in takšnih in drugačnih izračunov, ki dokazujejo, da je njihova »opcija« cenejša od druge. In ker se oboji hvalijo z vsem, je povsem logično, da nihče nikomur ne verjame. In v takšnem primeru je res najbolje, če se zadeva razjasni v dejanskih projektih in rešitvah.

ZRNO NA ZRNO…

Pa je ta politika malih korakov proti ta trenutek edini alternativi, torej odprti kodi, sploh izvedljiva? Seveda je! In se tudi izvaja. Evropa, na katero se toliko sklicujemo, jo kar aktivno uporablja. Kje? Poglejte, kaj se dogaja na strani Open Source Observatory and Repository for European public administrations (OSOR – www.osor.eu/news), kjer je primerov, ki zadevajo javni sektor, o katerem govorimo, več kot dovolj. Stran je zanimiva zato, ker ne gre za nekaj, kar bi izdelala kakšna »komuna«, ampak za stran Evropske komisije, torej organa, ki ga na naši strani Alp kar »obrajtamo« in ga kar pogosto tudi ubogamo, pa naj gre za direktive ali le priporočila. Na strani najdemo informacije o tem, kaj na področju odprte kode delajo drugod po Evropi, posebej kar zadeva javno upravo. In iz opisov projektov je videti točno to – politika malih korakov. In kako je v OSOR-ju zastopana Slovenija? Samo s tem, kar je naredil COKS. No ja, vsaj nekaj. En korak je narejen. Bomo naredili še kakšnega?
Je torej poslanska pobuda izvedljiva? Za zdaj ne. Po mojem mnenju je nerealna. A v sebi nosi precej potenciala. To pa zato, ker je pri nas odločitve zelo težko oziroma nemogoče sprejeti brez politike. In zdaj se je prvič zgodilo, da je politika nekaj glasno rekla. Mogoče se bo zdaj pogovarjalo, razglabljalo, razmišljalo in prišlo do optimalne rešitve. Se bo torej le kaj premaknilo?