Po namestitvi ga najdemo pod Programi > Sistemska orodja (namizje Gnome). Pred prvo uporabo je Deja Dup treba nastaviti. Najprej povemo programu, kam oziroma na kaj želimo podatke shranjevati. Možnosti je dovolj, od lokalnega diska do storitev v oblaku. Naslednja možnost od nas zahteva, da izberemo predmet kopiranja. Deja Dup vsebuje uporabno funkcijo, kjer poleg datotek in imenikov, ki jih hočemo varovati, izberemo tudi izjeme, ki jih nočemo. To pride zelo prav, ko želimo varovati imenik z veliko podmapami, od katerih jih morda nekaj ne bi želeli vključiti v varovalne aktivnosti. Za konec izberemo še časovni okvir za izvajanje kopiranja ter izrazimo željo, kako dolgo hočemo varnostne kopije podatkov obdržati, saj jih zna Deja Dup samodejno izbrisati. Našteto je povečini vse, zato nam ne preostane drugega kot preizkusiti varovanje. Privzeto nam Deja Dup kopirane informacije šifrira, kar lahko izklopimo s funkcijo Storage Encrypt backup files. Žal pripomoček (še) ni preveden v slovenščino, a lahko prevod po informacijah na spletni strani kmalu pričakujemo, saj naj bi bil v delu. Ni razloga za paniko, ker je minimalistični vmesnik zelo jasen in ne bi smel povzročati večjih preglavic nikomur. Deja Dup je preprost pripomoček, ki učinkovito varuje še tako pomembne podatke. Dela hitro, saj varuje sproti, samo tiste datoteke, ki so se od zadnjega izvajanja programa spremenile. Vse našteto bo večini domačih uporabnikov povsem dovolj. Težava nastane, ko od Deja Dup zahtevamo kaj več, na primer več različnih varovalnih postopkov. Takrat je treba stopiti korak višje.
Programu za varovanje ki vsebuje delo s profili in je v celoti preveden v slovenščino, se reče luckyBackup. Tudi tega najdemo znotraj Synaptica ali z drugim upravljalnikom paketov, lahko pa si ga prenesemo iz spleta (http://luckybackup.sourceforge.net/). Ob prvem zagonu nas pričaka privzeti profil. Vanj nato poljubno dodajamo naloge treh tipov. Varujemo lahko vsebino imenika, naredimo natančno kopijo določenega področja ali izvedemo sinhronizacijo izvora in cilja. Pri zadnjem tipu nalog se dobro opazi podlaga programa luckyBackup, saj temelji na prepoznavnem paketu Rsync, sinonimu za sinhronizacijo v okoljih z Linuxom. Deluje po načelu pregleda dveh različnih imenikov, ki ju sinhronizira z najnovejšimi spremembami, kar pomeni, da se novejše datoteke iz enega imenika samodejno prepišejo v drugega. Edina slabost takšnega pristopa je, da pri namernem izbrisu datoteke v enem izmed imenikov potem sinhronizacija izbrisano nemudoma obnovi. Poleg možnosti dodatnih profilov ima luckyBackup v primerjavi z Deja Dupom tudi dodatne možnosti posamezne naloge (gumb »Napredno« pod »Lastnosti naloge«). V njih natančneje določimo, kaj naj se varuje in kaj ne. Kopiramo lahko na oddaljeni cilj (jeziček Oddaljeno) in pred izvedbo naloge določimo programe, ki se zaženejo predhodno ali po končanem varovanju. Ko nastavimo trenutni profil, je treba načrtovana opravila umestiti v urnik. To storimo z ukazom Profil > Razpored. Kdor je v življenju kdaj ročno nastavljal datoteko crontab, bo znal ceniti prijaznost uporabniškega vmesnika ter učinkovitost gumba CronIT!!, ki na podlagi naših želja ustvari vnos v crontab. Seveda lahko izbrane naloge zaženemo tudi ročno, le označiti jih moramo in pritisniti gumb Zaženi. Zelo koristen je navidezen zagon (kljukica ob »Navidezno«), ki dejansko ne naredi tistega, kar bi moral navadni, a vseeno prikaže vsa sporočila in s tem olajša proces preverjanja postopka. Podatke iz arhivov zna luckyBackup obnoviti tako, da ustvarimo nalogo arhiviranja, vendar tokrat v obratni smeri, izvor in cilj sta zamenjana.
IZHOD IZ NESREČE
Prvi korak je z varovanjem posameznih datotek in imenikov storjen, zdaj je čas za nadaljevanje. Čeprav imamo vse pomembne podatke varno shranjene na zunanjem mediju, bi morebitna katastrofa pomenila velik zastoj pri vsakodnevnih opravilih, zato je dobro vsake toliko narediti kopijo celotnega datotečnega sistema. Pri tem opravilu nam priskoči na pomoč pripomoček Mondo. Z njim sicer lahko kloniramo celotne diskovne razdelke, a je namenjen predvsem varovanju osnovnega datotečnega sistema. Namestimo ga z orodji operacijskega sistema ali ga snamemo iz spleta (www.mondorescue.org/). Po namestitvi ga zaženemo iz ukazne vrstice z ukazom sudo mondoarchive. Uporabniški vmesnik, ki se nam prikaže pred očmi ,res ni lep, a je vsekakor učinkovit. Znotraj njega so prikazane vse pomembne informacije ter zastavljena vsa potrebna vprašanja. Najprej izberemo medij, kamor se bodo kopije datotečnega sistema shranjevale. Nadaljujemo s stopnjo stiskanja podatkov, pri kateri moramo paziti, da nam bo na koncu dala primerno velikost datoteke. Izberemo še področje varovanja, privzeta vrednost je kar celoten korenski imenik. Mondo zna varovati tudi razdelke, ustvarjene z operacijskim sistemom Windows, če so ti na disku. Poleg naštetega lahko po izvedenem varovanju ustvarjene kopije preveri. Postopek je sicer dolgotrajen, a se splača. Rezultat varovanja s programom Mondo je ena ali več datotek v obliki .iso, ki je primerna za prenos na CD- ali DVD-medij. Obnavljanje s tako narejenimi zunanjimi mediji je preprosto. Zaženemo sistem s prvim CD/DVD-jem in primerjamo stanje na njem z dejanskim na disku. Ukaz compare opravilo izvede in izpiše datoteke, ki se ne ujemajo. Za obnovitev celotnega sistema uporabimo nuke, če želimo disk najprej formatirati, ali interactive, če je ciljni disk že prazen.
PREVERJANJE MEDIJA
Ne glede na to, za kakšno varovanje se odločimo, najbolje vsekakor storimo, če uporabljamo kar oba načina, tako varovanje posameznih datotek kot kopiranje datotečnega sistema v celoti, dobimo na koncu podatke zapakirane v lično, ločeno kopijo za katero ne vemo, ali v resnici deluje. Najbolje je občasno obnavljanje podatkov, ki pa je žal mučno in nezanesljivo, saj takšne aktivnosti nikoli niso redne in popolne. Če imamo podatke varovane na DVD-mediju, lahko za njihovo preverjanje uporabimo odličen pripomoček Dvdisaster (http://dvdisaster.net/). Poleg zanesljivosti zapisanega z njim preverimo celovitost informacij na optičnem mediju skozi čas, saj so ravno ti shranjevalni mediji znani kot zelo občutljivi. Tako jim do živega pridejo najrazličnejši zunanji vplivi (npr. svetloba) in vsi podatki na njih so gotovo obsojeni na propad. Nekateri to rešujejo z rednim prepisovanjem podatkov s starih na nove medije. Veliko boljša rešitev je uporaba omenjenega programa Dvdisaster. Poleg preverjanja podatkov na optičnem disku omogoča Dvdisaster izdelavo tako imenovane kopije ECC (Error Correction Code). Z njo lahko kadarkoli naredimo novo kopijo zdravega optičnega medija. S tako shranjenimi informacijami ECC o posameznih DVD-diskih jih ni treba več obnavljati oziroma kopirati na nove. Program podpira dva načina izdelave kopij ECC, RS01 in RS02. Prvi loči datoteko .iso od informacij .ecc, medtem ko jih drugi zapiše skupaj. Privzeta in hkrati varnejša možnost je prva. Način delovanja izberemo tako, da kliknemo ikono z orodji ter poiščemo ustrezno možnost pod jezičkom Error correction. Tu lahko povečamo občutljivost datoteke .ecc. Za večjo zanesljivost izberemo možnost High. Ko imamo za vsak optični disk izdelano kopijo ECC, nam preostane le še, da občasno preverimo zdravje izvornega diska. Če Dvdisaster najde na optičnem disku napake, jih lahko dokaj uspešno odpravi z izdelano kopijo ECC. Izdelamo datoteko .iso, poiščemo informacije .ecc, pritisnemo gumb Fix in upamo, da disk le ni preveč poškodovan. Pogosteje ko bomo opisani postopek izvajali, manj je možnosti za najbolj črn scenarij, saj program odlično opravi svoje poslanstvo. Edina resna zamera bi bila, da ne deluje s CD-mediji, a tega skoraj ne moremo šteti kot slabost, kajti to nam nakaže že s svojim imenom.
OBLAK
V zadnjem času se veliko pozornosti namenja storitvam v oblaku. V osnovi gre za storitve, ki se izvajajo v zunanjih strežnikih, do katerih uporabniki dostopamo prek spleta. Ena izmed takšnih storitev je tudi varovanje oziroma sinhronizacija. Največ ljudi uporablja diskovni prostor storitve Dropbox, ki jo najdemo na vseh možnih platformah. Pokriva vse glavne namizne operacijske sisteme ter večino mobilnih, zato je njegova učinkovitost res visoka. Druga takšna storitev, celo bolj fleksibilna, kar zadeva namizne sisteme, je SpiderOak. Z njim lahko sinhroniziramo ter varujemo poljuben imenik ali datoteko. Kot pri Dropboxu tudi tu dobimo 2 GB prostora zastonj, za več je treba plačati. SpiderOak vsako različico dokumenta opremi s časovno oznako in ob spremembi vestno shrani staro različico, ki je ne izbriše nikoli, če tega uporabnik izrecno ne zahteva. Funkcija pride marsikdaj zelo prav in je moteča le, ko nam zmanjkuje (brezplačnega) prostora. Obe storitvi imata možnost šifriranja podatkov, zato ni prav nobenega razloga, da vanju ne bi prenesli prav vseh pomembnih informacij, ki jih ne želimo nikoli izgubiti. Rešitve z oblakom so udobne, zanesljive in so odlična izbira za sekundarno varnostno kopiranje. Še vedno se lahko zgodi, da taka storitev propade ali da v trenutku, ko jo krvavo potrebujemo, ni na voljo. Za dober spanec pa je pomembno informacijo treba imeti venomer na dosegu.
Moj mikro, maj 2011 | Aleš Forte |
