Pred desetletjem je odprtokodna skupnost naivno verjela, da bo GNU/Linux zaradi svojih prednosti sam našel pot do uporabnikov ter prevzel mesto, ki ga je zasedalo podjetje Microsoft s svojimi rešitvami. Zaupanje so gradili na dejstvu, da je že takrat lahko tekel na široki paleti strojne opreme, da ga je bilo mogoče prirediti za izvajanje specializiranih nalog ter, najpomembneje, da je brezplačen.

Vendar se to žal ni uresničilo. Mnoge distribucije so imele velike težave z združljivostjo, prav tako je bilo potrebno ogromno znanja, da je bil računalnik z GNU/Linuxom nastavljen in pripravljen za delo. Rezultat je bil ta, da je našel pot predvsem do strežnikov, kjer obvladuje precejšen segment trga, na namizja pa mu žal ni uspelo priti. Do danes.

ČASI SE SPREMINJAJO

Vzpon GNU/Linuxa se je začel praktično isti trenutek, ko so razvijalci prisluhnili uporabnikom in ubrali podobno pot, kot jo je pred leti Microsoft: poenostavili so postopek namestitve ter posvetili nekaj več časa namizju in namiznim programom.

Danes lahko rečemo, da je namestitev katerekoli od distribucij, ki so na voljo, otročje lahka. Še več – v večini primerov uporabnikom ni treba napisati v ukazno vrstico niti enega ukaza. Poleg tega večina razvijalcev v boju za potencialne uporabnike ponuja tako imenovane »žive« (live) različice, ki jih najdemo v spletu v obliki namestitvenih slik ter sami (legalno!) posnamemo na ustrezen medij. Z njihovo pomočjo lahko vsak preizkusi nov operacijski sistem tudi v svojem računalniku, pri čemer namestitev sploh ni potrebna, saj teče kar s CD- oziroma DVD-medija.

Tako tveganja praktično ni, saj lahko prav vsak še pred »usodnim korakom« v svojem računalniku preveri združljivost in delovanje izbrane distribucije.

Da bi bila selitev še lažja, obstajajo celo orodja, ki vam pri tem pomagajo. Selitveno orodje distribucije GNU/Linux Ubuntu na primer prepozna priljubljene strani Internet Explorerja, Firefoxove zaznamke, ozadje namizja, stike računov AOL in Yahoo za neposredno sporočanje ter jih uvozi v nov sistem. Orodje zna izvesti celo selitev več uporabniških računov.

Trud razvijalcev ni ostal neopažen, svež pristop in nezapletena uporaba pa osvajata čedalje več uporabnikov. Vendar pa je treba priznati, da za uspeh niso zaslužni samo razvijalci GNU/Linuxa, pač pa tudi spremembe, ki smo jim bili priča v zadnjih letih. Trend, da se aplikacije v čedalje večjem obsegu selijo z namizij v splet, spreminja razmerja v računalniški industriji. Naenkrat je postalo nepomembno, s katerim operacijskih sistemom dostopaš do spleta, saj so rešitve na področju brskalnikov povsod dovolj kakovostne. Googlova orodja (preglednice, urejevalnik besedil, koledar, e-pošto …), Flickr, Facebook in podobno lahko uporabljamo tako na sistemu Windows kot tudi GNU/Linux in MacOS, zato je bojazen, da bi morali uporabniki spreminjati navade in se učiti kaj pretirano novega, povsem odveč. Je pa opazna vsaj ena velika razlika – cena. Praktično vse distribucije GNU/Linuxa z vsemi orodji so brezplačne, medtem ko je alternative treba plačati.

NI VSE ZLATO ...

Kljub vsemu je pred razvijalci še veliko dela, saj jim nekaterih težav še ni uspelo rešiti. Ena največjih je nameščanje programov, saj praktično vsaka distribucija uporablja svoj namestitveni format (rpm, deb, slp, pkg …) in svoj program (YaST, Synaptic, APT, ...), ki jih je toliko, da jim je težko slediti, med seboj pa niso združljivi. To pomeni, da mora nekdo, ki želi izdati program za GNU/Linux, tega pripraviti v več formatih, med njimi pa so le malenkostne razlike. Seveda razvijalci programske opreme tega ne želijo početi, zato se je že pojavila pobuda, da bi se zadeva standardizirala, premike v tej smeri pa gre pričakovati v letu 2008.

Velik problem je tudi strojna podpora, saj se tudi pri namestitvi najbolj priljubljenih distribucij zgodi, da stvari ne delujejo. Največje težave se pojavljajo z mrežnimi in grafičnimi karticami, jih je pa čedalje manj, saj so k reševanju pristopili tudi proizvajalci. Tako je ravno pretekli mesec podjetje ATI sporočilo, da bo objavilo kodo in specifikacije za svoje grafične kartice, od tod do boljših gonilnikov in uporabe njihovih dodatnih možnosti pa je le še korak.

Tudi programska podpora še ni takšna, kot bi si uporabniki GNU/Linuxa želeli. Čeprav je za praktično vsako nalogo na voljo precej alternativ, manjkajo priljubljene profesionalne aplikacije, kot sta na primer Adobe Photoshop ali pa Macromedia Dreamweaver, saj jim alternative (The Gimp, NVU) zaenkrat še ne sežejo do kolen. Se pa tudi to spreminja, saj se že dalj časa napoveduje, da bo izdana spletna različica programa Photoshop, ki bo rešila tudi ta problem.

Nekoliko drugače je z najnovejšimi in najbolj priljubljenimi igrami, ki jih za GNU/Linux preprosto ni. Pričakovati je, da se bo to spremenilo šele takrat, ko bo rešen največji problem – število uporabnikov.

MNOŽICA DISTRIBUCIJ

Za razliko od operacijskega sistema Microsoft Windows, ki mu je priložen minimalen nabor programov (ostale dobimo iz drugih virov) in ki ga razvija eno podjetje, je operacijski sistem GNU/Linux sestavljen iz jedra, nabora orodij GNU, namestitvenega programa, urejevalnika paketov in množice drugih programskih komponent. Ker so vse komponente brezplačne za uporabo in distribucijo, jih lahko uporabi in prilagodi svojim potrebam vsak – to pomeni, da lahko vsak izdela svojo distribucijo GNU/Linuxa.

Na začetku jih je obstajalo le nekaj, danes pa obstaja nepregledna množica distribucij (spletna stran www.distrowatch.com ima podatke o več kot 350 aktivnih). Vse vsebujejo Linuxovo jedro, ki ga je razvil Linus Torvalds, in orodja GNU Richarda Stallmana, pri čemer ni nujno, da uporabljajo zadnje različice, prav tako lahko pri nekaterih distribucijah najdemo spremembe v jedru. Seveda pa niso vse enako priljubljene.

Če verjamemo raziskavi, ki jo vsako leto opravi spletna stran DesktopLinux.com, je najbolj priljubljena distribucija GNU/Linuxa še vedno Ubuntu (pri tem mislijo tako na Ubuntu kot tudi Kubuntu in Xubuntu), sledi pa mu družina SUSE, v kateri sta v ospredju openSUSE in SLED (SUSE Linux Enterprise Desktop). Na tretjem mestu je »pravi« Debian (tudi Ubuntu temelji na tej distribuciji), na četrtem družina distribucij Red Hat/Fedora (med katere uvrščajo tudi CentOS), na petem pa Gentoo.

V vsej tej množici se seveda postavi vprašanje, katero distribucijo namestiti. Odgovor je, kot vedno, na dlani – odvisno od tega, kaj želite. Vsaka ima svoje posebnosti, prednosti in slabosti, katero bomo uporabili, pa je odvisno od našega znanja, izkušenj, dojemanja in tudi okusa. Vedno se moramo zavedati, da četudi preizkusimo deset različnih distribucij, jih obstaja še vsaj 340. V grobem velja, da je največ uporabnikov, ki uporabljajo najbolj priljubljene distribucije, zato lahko ob njihovi uporabi pri težavah ob iskanju po spletu pričakujemo največ pomoči.

...IN VENDAR SE SVETI

Zdi se, da je edina stvar, ki GNU/Linuxu še manjka, večji krog uporabnikov. Pri doseganju tega cilja bo bistvenega pomena podpora proizvajalcev, ki se že kaže. Omenili smo že gesto proizvajalca grafičnih kartic ATI, še pomembnejši pa je zgled, ki ga je dalo podjetje Dell. Slednje je odgovorilo na zahteve uporabnikov, ki so želeli več izbire, in maja trgu ponudilo serijo prenosnikov, na katerih je privzeto nameščena distribucija Ubuntu. Izdana kombinacija je velik hit, podjetje pa napoveduje še večjo tovrstno ponudbo.

Še večji razcvet nekoliko zavira podjetje Microsoft, ki s svojimi vpeljanimi mrežami in povezavami z največjimi proizvajalci trenutno še lahko zavira rast kroga uporabnikov. Vendar pa se ob vseh težavah podjetja Microsoft zdi, da je ravno zdaj pravi čas za menjavo – sistem Windows XP je že nekoliko zastarel, nadgradnja na Windows Vista pa poleg vseh težav in visoke cene licenc zahteva še nadgradnjo strojne opreme, kar pomeni precejšnji finančni vložek. GNU/Linux se ponuja sam od sebe – strojno precej manj zahteven, dodelan ter grafično superioren se lahko mirno postavi ob bok in spusti v boj s tekmecem.

Robert Klinc