Dokaj zanimivi so tudi rezultati pomembnosti skupnih stroškov lastništva odprtokodne programske opreme. Pri nas se o tem veliko govori in zagovorniki se trudijo, da bi to ceno znižali, nasprotniki pa, da bi jo zvišali. Nasprotniki odprte kode pravijo, da so odprtokodne rešitve, čeprav so licence bolj ali manj brezplačne, dražje od licenčnih, saj se v slednjih skriva manj skritih stroškov. Zagovorniki odprtosti pa seveda trdijo, da so licence absolutno predrage in da je licenčni model kot tak treba na marsikaterem področju zamenjati. No, rezultati Cenaticove raziskave kažejo na to, da je percepcija teh stroškov dokaj neenakomerna. V splošnem velja, da se s tem bolj ukvarjajo manj razvite države, kar je logično, čeprav so med tistimi, ki zadevo jemljejo kot izjemno pomembno, tudi Nizozemska, Poljska in Argentina. Takoj za temi državami so ZDA, Kanada skupaj s Kambodžo, Indonezijo in Tajsko, zanimivo pa je, da so Velika Britanija, Italija in Rusija pri dnu lestvice, skupaj z Gvatemalo in Urugvajem.

Ena od pomembnih značilnosti odprte kode je prav to, kar se skriva v njenem imenu – dostop do izvorne kode. To namreč pomeni, da uporabnik lahko rešitve tudi sam prilagaja svojim potrebam, če ima seveda za to ustrezno znanje in/ali kader. Toda kako je ta dostopnost izvorne kode pomembna za javne uprave po svetu? Raziskava kaže, da ne tako, kot bi si mislili. Še najbolj se to zdi pomembno Malezijcem in Špancem, Američani, Danci in Rusi so nekje na sredini, programerski velesili Indiji pa, kar zadeva javno upravo, sploh ne.

Po mnenju avtorja tega prispevka pa je najzanimivejši kriterij neodvisnost od dobaviteljev, prilagodljivost in podpora domačemu gospodarstvu. Ta namreč kaže na to, da je pri nas percepcija informacijskih tehnologij, vsaj kar zadeva odprte standarde, precej drugačna kot v svetu, in če bi te kriterije sestavljali pri nas, bi bili neodvisnost in prilagodljivost daleč ločeni od podpore domačemu gospodarstvu. Pri nas namreč velja, da naj bi bile te stvari nekaj diametralno nasprotnega. Zagovorniki licenčne programske opreme namreč že vrsto let zatrjujejo, da so oni tisti, ki podpirajo lokalno gospodarstvo, saj oni in njihovi lokalni partnerji zaposlujejo toliko in toliko tisoč ljudi, ki generirajo toliko in toliko prometa in davka. To je sicer res in pohvalno, a kaj, ko v isti sapi trdijo tudi, da če bi se država odločila drugače, bi ti ljudje malodane ostali brez dela, država pa brez pomembne količine davkov. V tujini pa ni tako. Tam dejstvo, da odprtokodna programska oprema temelji na odprtih standardih in predpisih pomeni, da lahko uporabnik kadar koli zamenja dobavitelja in se tako osredotoči le na izbiro stroškovno in funkcionalno najprimernejše rešitve. Odprtokodna programska oprema torej pomaga zmanjšati odvisnost od multinacionalnih ponudnikov programske opreme, hkrati pa spodbuja manjša podjetja, da tekmujejo in izkoristijo povečanje priložnosti, tudi pri poslovanju z javno upravo. In to dejansko pomeni podporo lokalnemu gospodarstvu. V tujini torej velja, da je neodvisnost od dobaviteljev, o čemer smo v Mojem mikru že večkrat pisali, izrednega pomena, hkrati pa je torej (tudi) odprta koda tista, ki podpira domače gospodarstvo. S tem se strinja dobrih 72 odstotkov držav, najmočneje recimo v Rusiji, Italiji in na Danskem, pa tudi ZDA in Kanada niso daleč zadaj. Je pa res tudi to, da Indijcem, Nizozemcem in Portugalcem zadeva ni preveč pomembna.

SE LAHKO ČESA NAUČIMO?

Cenaticova študija seveda ima pomemben vsebinski pomen, saj daje vpogled v to, kaj si o odprtokodni problematiki mislijo po svetu, še bolj pa je lahko koristna naši javni upravi v strateškem smislu. Glede na to, da je javna uprava po svoji definiciji birokratska ustanova, v kateri je pomembno, da so stvari »popredalčkane«, je pravzaprav nerazumljivo, da so zdaj ni bilo izdelanih podobnih kriterijev za programsko opremo, ki jo ta največji slovenski uporabnik informacijskih tehnologij, uporablja.

Prav velikost javne uprave namreč pomeni, da je treba razmišljati precej širše kot le strogo tehnično. Treba je misliti tudi na širši gospodarski vpliv sprejetih odločitev, pri čemer je pomembno, da se (prehitro) ne nasede lobiranju ene, druge ali tretje strani. To pa je mogoče doseči le, če v organih, ki o tem odločajo, sedijo strokovnjaki, ki tematiko dovolj dobro poznajo, ne pa politiki, ki jih nekdo opetnajsti, da se postavijo na njegovo stran. Ko bodo ti organi enkrat sprejeli pametne kriterije o tem, kaj potrebuje slovenska javna uprava, potem bomo dejansko lahko govorili o tem, da ima slednja pozitiven vpliv na slovensko informacijsko industrijo. Za zdaj je le velik uporabnik, ki ga je do trenutnega stanja bolj ali manj nesel tok dogodkov, ne pa domišljena ali kakršna koli druga strategija. Treba je torej misliti in želeti, ne pa se mižati in ubogati.