Preden se lotimo načinov, kako uporabljati program za Windows v okolju Linux, moramo najprej razčistiti, zakaj bi sploh kdo hotel to početi. Živimo v času ekonomske krize, zato ni nič čudnega, da podjetja na dnevnem redu iščejo načine, kako prihraniti kak evro. Ena izmed privlačnih možnosti je prehod na odprto programsko opremo, začenši z operacijskim sistemom. Stvar se malce zaplete, ko želi podjetje še naprej uporabljati kak okenski program, naj gre za poslovanje po meri ali za navajenost na urejevalnik besedila. Drug razlog, zakaj bi kdo želel zaganjati okenske programe na sistemu z Linuxom, je možnost postopnega uvajanja. Nenaden prehod povzroči hudo zahtevno krivuljo, po kateri mora posameznik iti, če želi uspešno sprejeti nov način dela. Tako posamezniki kot podjetja se raje odločajo za postopni prehod, zato je prvi korak uporaba njim domače programske opreme v tujem okolju. Tak način je prijaznejši in uporabnika prepriča v pravilnost odločitve.
Kako prepričati posameznika, da je Linux prava izbira? Predvsem Linuxa ne smemo poveličevati, saj bo to nekatere odvrnilo od zamenjave operacijskega sistema, medtem ko bodo drugi imeli zaradi tega (pre)velika pričakovanja. Izpostaviti moramo cilje prehoda in ves čas predstavljati dobrine novega okolja. Izbrati moramo primerno distribucijo, ker sta vsaj Gentoo in Slackware prehuda za začetnike. Ob vsem naštetem bodo uporabniki kmalu spoznali prednosti, ki jim jih prehod prinaša. Sčasoma se bodo asimilirali v novo okolje ter začeli ceniti varno, odprto in povsem drugačno delovno orodje.
ALTERNATIVE
Preden si pobliže ogledamo načine, kako uporabljati programe za Windows v Linuxu, preverimo, ali je tak korak sploh potreben. Med odprtokodnimi programi je namreč ogromno aplikacij, ki zlahka zamenjajo ekvivalente za Windows. Najbolj znana zamenjava je uporaba zbirke OpenOffice.org (ali LibreOffice) namesto Microsoftovega pisarniškega paketa Office. Brez težav najdemo program za obdelavo fotografij, odjemalec elektronske pošte, predvajalnik večpredstavnostnih datotek in podobno. Veliko težje bo najti kak specifičen program, na primer zamenjavo za priljubljeni CAD-program. A tudi to se najde. Če med odprtokodnimi alternativami ni videti primernega kandidata, ga morda najdemo med komercialnimi izdelki za Linux. Zaman bomo iskali le rešitve, pisane na kožo. Takrat nam ne preostane drugega kot poiskati način, da bo aplikacija za Windows deloval tudi v Linuxu.
KAKO
Recimo, da smo zaposleni v podjetju, kjer oblikujemo spletne strani. Ena izmed faz razvoja posamezne strani je pregled njenega delovanja v priljubljenih spletnih brskalnikih. V Windows to ni težava, ker so za ta operacijski sistem na voljo vsi večji brskalniki na trgu. Težava nastopi, ko zaradi varčevanja preidemo na Linux in želimo preizkusiti svoj izdelek v eni izmed različic Microsoftovega Internet Explorerja. Malo brskanja po spletu hitro razkrije, da obstaja pripomoček z imenom IEs4Linux, ki omogoča zaganjanje Microsoftovega brskalnika v Linuxu. Za uspešno delovanje potrebuje nameščen paket Wine. Odprtokodni projekt Wine omogoča posnemanje programskega vmesnika Windows v Linuxu, kar pomeni, da lahko z njim zaganjamo programe za Windows v tujem okolju. Podpira več kot 15.000 različnih aplikacij za Windows, od iger do programov. Veliko jih deluje brez težav, medtem ko drugi zahtevajo malce več pozornosti ter ročnega dela oziroma nastavljanja. Na srečo v spletu najdemo kar nekaj orodij, ki nam olajšajo delo s programom Wine. Vsak od njih ima običajno kakšno posebnost. IEs4Linux je na primer namenjen Internet Explorerju, medtem ko se PlayOnLinux ubada z okenskimi igrami. Za širši spekter podprtih programov in njihovo tekoče delovanje bomo morali poseči po komercialnih rešitvah.
Če nam prijatelj pošlje datoteko, ki jo je moč prebrati le z uporabo okenskega programa, in Wine tega ne more zagnati, se splača pogledati, kako je z uporabo plačljivega pripomočka Crossover. Podjetje Codeweawers izdeluje več različic omenjenega programa, vsaka izmed njih pokriva svoje področje. Uporabimo lahko katerokoli izmed njih, a so posamezne optimirane za delo z igrami ali z uporabnimi programi. Pogosto uporabljane aplikacije, kakršna je Microsoft Office, odlično delujejo znotraj različice Crossover Pro 10. Codeweavers podpira kar 500 najbolj znanih aplikacij iz sveta Windows in velika je verjetnost, da med njimi najdete tisto, ki jo iščete. Crossover ustvari v Linuxu posamezna okolja, ki so prilagojena točno določenim aplikacijam. V njih so vključene zahtevane nastavitve. Različica 10 pelje politiko izoliranih okolij še korak dlje. Iz spleta lahko zdaj prenesemo recepture za posamezne programe in si s tem zagotovimo najboljše možne nastavitve v danem trenutku. Tako v računalniku ustvarimo optimalno okolje za namestitev določenega programa. Največjo težavo je Crossover podedoval od lastne osnove. Podlaga orodja je namreč Wine, ki počasi zaostaja pri nadgrajevanju podprte programske opreme. Tako je na primer pri Photoshopu zadnja podprta različica tista z oznako CS2, čeprav je medtem na trgu že različica CS5. Tega se pri podjetju Codeweavers zavedajo, zato se trudijo o morebitnih težavah čim bolje obveščati. Uporabniki se zaradi tega počutijo bolj domače in so prej pripravljeni kupiti njihov izdelek. K temu dodatno pripomore odlična preizkusna različica aplikacije, ki omogoča predhodno preverjanje posameznih programov. Uporabnik takoj vidi, ali mora za posamezen program kupiti Crossover ali mu bo za njegove potrebe zadostoval zgolj Wine. Crossover je primeren za ljudi, ki jim odprtokodni programi niso dovolj ali pa bi se le radi čim bolj izognili delu z ukazno vrstico. Slednja prej ali slej pride na vrsto, če uporabnik širi uporabo programov za Windows na Linuxu. Na srečo ne z orodjem Crossover, ki tudi za najzahtevnejša opravila ne potrebuje terminala. Število podprtih aplikacij v orodju razvijalcev Codeweavers res ni veliko, vendar vse z njim delujejo dobro.
VIRTUALIZACIJA
Že pri uporabi pripomočka Wine smo se do neke mere srečali z virtualizacijo, saj Wine in druščina zaganjata okenske programe znotraj mini okolja, ki poustvari delovne razmere, enake sistemu Windows. Vseeno se izraz virtualizacija večkrat sliši v povezavi s stvaritvijo navidezne strojne opreme kot pri posnemanju operacijskega sistema. Tudi uporaba navidezne strojne opreme reši naš položaj. Če želimo uporabljati program za Windows pod Linuxom, zakaj ne bi v njem ustvarili najprej navideznega računalnika in nanj namestili kar celoten Windows? Možnosti za to je v svetu Linuxa več, virtualizacija je navsezadnje velik posel. Nesporni zmagovalec je trenutno VMware Workstation 7.0, ki podpira tudi namestitev aktualnega sistema Windows z isto zaporedno številko. VMware nam poenostavi namestitev navideznega operacijskega sistema, saj mimogrede prepozna sistem, ki ga želimo imeti v računalniku, znotraj računalnika. Tako nam ni treba storiti dosti več od vnosa uporabniškega imena ter gesla, ko je sistem že nameščen. Podpira večjedrne procesorje, zmogljive grafične kartice in veliko notranjega pomnilnika, kar pomeni, da je idealen za močne, sodobne naprave. Čeprav obstaja precej brezplačnih alternativ (Xen, VirtualBox …), je VMware vreden svoje cene. Deluje gladko in odlično poskrbi za varovanje navideznega računalnika. Prednosti virtualizacije so jasne. Prihranek pri energiji, izkoriščenost strojne opreme in dostop do okenskih programov brez ponovnega zaganjanja sistema. Žal ima virtualizacija tudi slabe strani. Pri uporabi bo opazno pešanje strojne moči, zlasti če smo navajeni, da naš računalnik brez kolcanja prebavi vse, kar mu ponudimo na krožniku. Druga moteča stvar je, da se kljub vsemu trudu ne znebimo dodatnega stroška licence za Windows, saj je navidezen sistem pred zakonom enak dejanskemu. Če temu dodamo še strošek komercialnega izdelka, bomo na koncu zapravili več kot, če bi ostali zgolj pri Windows. Morda obstaja še kakšna pot?
DRUGO
Če prehod na Linux spremlja nakup novega računalnika, je morda najbolje, da starega kar obdržimo pri življenju. Do njega lahko dostopamo z enim od programov za oddaljeni dostop in še naprej uporabljamo priboljške iz Windows. Vsaj dokler ne spoznamo, da jih sploh ne potrebujemo. Programov za takšno daljinsko upravljanje je veliko. Eden izmed boljših je TeamViewer, ki je za nekomercialno rabo povsem brezplačen in lepo deluje v vseh priljubljenih operacijskih sistemih. Tako namestitev kot uporaba sta preprosti. Ko ga zaženemo, nam postreže s številko seje, zaščiteno z geslom. To uporabimo, da se z računalnikom povežemo z oddaljenega delovnega mesta. Povezava je šifrirana in varna. Poleg daljinskega upravljanja lahko s programom delimo med računalnikoma tudi datoteke, ki so na voljo. Med bogatimi možnostmi je način predstavitve, ko se v oddaljenem sistemu prikazuje le slika, delo pa se opravi v nadzornem računalniku. Ta način je kot nalašč za nas.
V zadnjem času se vedno bolj uveljavljajo tudi storitve v oblaku in prav lahko se zgodi, da med njimi najdemo kakšno, ki ustreza našim zahtevam. Če iščemo zamenjavo za Microsoftov Office, jo zlahka nadomestimo z Googlovimi Dokumenti (Google Docs). Komunikacija, naj bo neposredna ali elektronska, se je že davno preselila skoraj izključno v splet. Od tod velik uspeh družabnih omrežij ter storitev, kot je Gmail. V oblaku lahko poleg naštetega spodobno obdelamo fotografija ali videoposnetek, vodimo dnevnik lastnih aktivnosti, varujemo pomembne podatke in še marsikaj. Le malo pobrskati je treba.
Moj mikro, junij 2011 | Aleš Forte |
