LINUXOVI STREŽNIKI

Linux pozna veliko namenskih programov za streženje UPnP/DLNA. Praviloma so vsi odprtokodni in tako brezplačni. Razlikujejo se po zmogljivostih in predvsem po preprostosti namestitve in uporabe. Razdelimo jih lahko v dve veliki skupini.

Prva omogoča le deljenje multimedijskih vsebin z odjemalcem, od katerega je potem odvisno, ali bo te vsebine sposoben predvajati ali prikazati. V to skupino se uvrščajo visokozmogljiv predvajalnik Elisa (po novem Moovida, ki za zmogljivosti DLNA potrebuje navezavo s strežnikom Coherence), MiniDLNA (primeren za odjemalce proizvajalca Sony), MythTV (osredotočen na digitalno televizijo) in poleg drugih še FreeNAS (za skupno rabo vsebin brez računalnika z omreženimi zunanjimi diski NAS – Network-Attached Storage). Našteti so dobrodošli, kadar odjemalci podpirajo večje število multimedijskih formatov in tako nimamo potreb po predvajanju vsebin, ki jih naša končna naprava ne bi bila sposobna prebaviti.

V drugo skupino spadajo strežniki, kateri so sposobni v živo (on the fly) pretvarjati vsebino v odjemalcu razumljivo obliko. Med njimi so zelo zmogljiv, a težaven FUPPES, MediaTomb in zadnje čase nadvse priljubljen PS3 Media Server.

Za katerega se boste odločili vi, je odvisno od različnih dejavnikov. Najprej je treba pomisliti na strojno opremo. Želimo zmogljiv strežnik? Imamo veliko moči v svojem osebnem računalniku? Ali pa bo naš ponudnik DLNA kak odslužen PC, ki ga preprosto nimamo srca zavreči in bi mu radi našli novo, njemu primerno zadolžitev? Pretvarjanje višjih ločljivosti v takšnem strežniku ni mogoče. Nadalje je treba upoštevati zmogljivosti naše končne naprave. Bo to najnovejši televizor? Ali predvajalnik, zmožen predelati vse, kar mu pošljemo po omrežju? Morda bo to kar naš mobilni telefon? Igralna konzola, ki bi jo radi še sami uporabljali, čeprav ne igramo? Treba je upoštevati tudi obliko naše omreženosti. Je ta brezžična? Pasovna širina je lahko pri brezžičnih omrežjih in pretakanju HD-vsebin velik problem. Navsezadnje, čeprav morda najpomembnejše, je treba pregledati vse zmožnosti potencialnega kandidata za naš strežnik. Tako vgrajene kot dodatne, ki jih večina teh programskih rešitev podpira skozi vtičnike neodvisnih razvijalcev. Morda je med njimi kakšna, ki bi bila za našo odločitev ključna.

UBUNTU IN PLAYSTATION 3

Sam sem se odločil za Ubuntu Linux na strežniški strani. Preprosto zato, ker je najbolj razširjena, uporabniško dodelana različica tega operacijskega sistema, in tudi slovenski prevod je najboljši. Za odjemalca sem vzel v Sloveniji najbolj razširjeno igralno konzolo trenutne generacije – PlayStation 3, ki je s svojo enoto blu-ray že v osnovi bolj multimedijska naprava kot igralna enota. Vsebuje brezžično in ožičeno omrežno povezavo. Za nameček jo lahko najdražji predstaviš kot darilo za otroke in hipoma upravičiš poseg v družinski proračun. Ob izbranem se za programsko opremo kar sam ponudi PS3 Media Server (PMS). V paketu, pisanem v Javi, so priloženi kodeki Mplayer/FFmpeg in so skupaj rešitev »vse v enem« za tiste, ki jim poseganje v operacijski sistem ni v pretirano veselje.

Namestitev je preprosta, saj je treba vsebino samo razširiti v želen imenik ter pognati zagonski skript. Takoj se pojavi prijazno grafično okolje. Nastavitev je ogromno, kar je posledica vključenih pomožnih programov (MEncoder, tsMuxer, MPlayer …). A vse le ni tako črno, kot se sprva zdi, saj program večino stvari počne kar »iz škatle«. To je posledica dejstva, da je strežnik namensko pisan za eno napravo, čeprav pogojno deluje tudi v drugih (sam sem preizkusil zadevo še s konkurenčno konzolo Xbox 360).

Medijski strežnik PS3 sam določi za uporabo kar celoten disk in podatke o vsebinah na njem sproti osvežuje. Vsebinam generira sličice za predogled, ki jih prikaže v meniju XMB na igralni konzoli. Sam zazna, kaj želimo predvajati, naj bo to film, glasba ali kaj drugega. Ni začetne odločitve, kot je to pogosto pri drugih tovrstnih paketih. Znotraj menija izberemo tudi, ali bo strežnik vsebino zgolj pošiljal konzoli ali jo bo prej pretvoril v njej razumljiv format. Za nameček tam najdemo še osnovne sistemske nastavitve, vključno z vnovičnim zagonom strežnika. Tako nam zaradi najosnovnejših težav ni treba zapuščati kavča in se presedati za računalnik.

Končno lahko na svoji konzoli predvajate tudi HD-vsebine v formatu .mkv (matroska). Resnično edine težave, ki sem jih sprva imel, so bile s podnapisi. A vzrok tokrat niso bile naše strešice, temveč zgolj slaba različica Mplayerja, ki je bil priložen prenesenemu PMS-ju. Poiskal sem izvirno kodo najnovejšega datuma, na novo prevedel Mplayer in se veselil prikaza slovenščine v predvajanih filmih. S šumniki ni težav, ker kodno tabelo izberemo v nastavitvah programa. Program je izredno zmogljiv, kajti poleg običajnega nabora multimedijskih zmožnosti zna pokukati v arhive RAR/ZIP, prikazati sličice RAW neposredno iz digitalnih fotoaparatov, se napajati iz spletnih zbirk (npr. Flickr), predvajati spletni radio in televizijo in še mnogo drugih stvari, ki bodo vašo črno lepotico (PS3) resnično spremenile v pravo medijsko pošast.

PRIHODNOST

Omrežno povezovanje najrazličnejših naprav je tu. In namerava v našem domu tudi ostati. Načrti za prihodnost tako vsebujejo predvsem širitev opusa podprtih naprav ter načinov povezovanja. Najprej nameravajo udejanjiti povezavo bluetooth. Tehnologija se širi v medmrežje, svetovni splet. Pojavila se bo tudi v avtomobilih. Nameni so resni, a predaleč naj nas z napovedmi ne zanese, saj nekatere mejijo že na znanstveno fantastiko. A to so pred leti govorili tudi za splet, kajne?