Videti je, da se je v teh nekaj več kot dvajsetih letih zgodil velik korak naprej od začetnih sanj Richarda Stallmana in drugih entuziastov. Vendar ni vse zlato, kar se sveti, saj se nekaj nepovezanih skupin hekerjev (začuda) tokrat združno z nekaterimi korporativnimi velikani upira posodobitvi licence. Ta ima namreč kar nekaj delov, ki kot ponavadi niti približno niso všeč tistim, ki podpirajo odprtokodni sistem licenciranja, denimo podpornikom pobude OSI (Open Source Initiative). Med slednjimi je nad osnutki GPL3 negodoval tudi boter Linuxa Linus Torvalds, saj naj bi bila preveč restriktivna in politična. In zakaj je bila nova različica GPL, ki, mimogrede rečeno, sploh ni izpadla ravno restriktivno, sploh potrebna?
NOVOSTI TRETJE RAZLIČICE GPL
V šestnajstih letih od objave GPL2 so programerji velikih ponudnikov komercialne programske opreme namreč skupaj s svojimi gospodarji, »fevdalno gospodo programja,« kot jih imenuje Stallman, našli kar precej načinov zaobhajanja in zmanjševanja svoboščin uporabnikov, ki jih zagovarja GPL. Ne nazadnje ima fundacija FSF (Free Software Foundation) na zalogi vedno precej pripomb na račun pobude OSI, in to ne vedno tehtnih. Ob tem pa je težko ne opaziti, da z GPL3 FSF ni ravno kakovostno opravila pometanja pred svojim pragom, saj nova različica licence ne prinaša prav revolucionarnih sprememb, kakršne je bilo moč pričakovati glede na prvotne osnutke. Richard Stallman je morda res velik idealist, vendar je pragmatik v njem sprevidel, da je bolje še naprej voditi gibanje in doseči nekaj ciljev, kot pa zaradi vseh ciljev postati (licencirani) Don Kihot.
Spremenjeni pogoji za DRM (Digital Restrictions Management) so menda tisto, kar je najbolj novega v GPL3. Kar je bilo v osnutkih videti kot precej neformalno pisanje, se zdaj bere kot vladno poročilo, vključno z navajanjem določil WIPO (World Intellectual Property Organization) o zavarovanju avtorskih pravic. Prejšnje različice GPL-a niso predvidevale prav nobene zaščite pred spremembami kode s strani uporabnikov, kar v nekaterih primerih prav gotovo ni dobro (denimo pri medicinskih napravah). Omejitve te različice GPL-a pa se eksplicitno osredotočajo tudi, denimo, na potrošniško elektroniko ter pri tem uporabljajo izraze, kot je »normalna raba v zasebne, družinske ali gospodinjske namene«, kar bo prav gotovo povzročilo še veliko zmede ter novih zaslužkov za odvetnike.
Določila patentiranja so ostala pomensko enaka, kar pomeni, da se vsi, ki svojo kodo licencirajo z GPL(3), eksplicitno odpovedujejo svojim pravicam iz naslova tega patenta pri končnih uporabnikih te kode. Ena od novosti je tudi svojevrsten odgovor na dogovor Novell−Microsoft, saj prepoveduje diskriminatorne patentne licence tretjih strank. Kar je dobro, saj je prej omenjeni sporazum ščitil uporabnike, ne pa tudi razvijalcev. Z vidika končnih uporabnikov je ena bolj privlačnih lastnosti nove licence dejstvo, da dobesedno pravi, da omrežna raba programa, zaščitenega z GPL3, ne pomeni, da je treba zato ponujati tudi izvorno kodo. V osnutkih GPL3 je bilo to eno bolj problematičnih določil, saj si velika večina ponudnikov ne bi nikoli dovolila, da bi se znašli v položaju, ko bi morali izvorno kodo tako rekoč deliti končnim uporabnikom, strankam in celo zaposlenim.
Še eno izmed omembe vrednih določil je, da organizacije lahko posredujejo izvorno kodo »tretjim osebam,« ki zanje razvijajo programsko opremo, ne da bi bilo to opredeljeno kot razkrivanje kode. V preteklosti je bilo to področje precej nedorečeno, nova različica licence pa se obenj prvič temeljito obregne.
VERJETNI ODZIVI IN POSLEDICE
Licenca GPL3 bo bržčas sprejeta z zelo mešanimi odzivi. Končni uporabniki je ne bodo »sprejemali« uradno, po vsej verjetnosti pa tudi ne bodo prepovedovali rabe na ta način licencirane kode. Tako bo koda, licencirana z GPL3, počasi našla svojo pot v produkcijsko infrastrukturo. Nekateri ponudniki tehnoloških rešitev jo bodo začeli uporabljati, spet drugi, predvsem v segmentu t.i. »embedded« rešitev, pa se bodo sprejetju, upirali kolikor bo mogoče dolgo, morda celo z razdelitvijo izdelkov na tiste, licencirane pod GPL2, ter tiste, licencirane pod GPL3.
Linux se po vsej verjetnosti ne bo premaknil proti GPL3, saj obstaja precej praktičnih težav za licenciranje jedra z GPL3. Če se razvijalci Linuxa torej odločijo ostati pri licenci GPL2 (kar se bo po vsej verjetnosti tudi zgodilo), bo GNU/Linux vseboval pakete GNU, licencirane po GNU GPL3, ter jedro Linuxa, licencirano pod GNU GPL2.
EVOLUCIJA, NE REVOLUCIJA
Nova različica GPL-a pomeni evolucijo, niti približno pa ne revolucije, ki so jo pomenile predhodne različice. Večina organizacij bo mirno prebavila nova določila ter jim sledila brez posledic za dejavnost, s katero se ukvarjajo. Velik del tistega, zaradi česar se je organizacija FSF s Stallmanom na čelu sploh lotila nadgrajevanja licence, je v končni različici (ki je upoštevala tudi komentarje, izšle iz 18-mesečnega obdobja, določenega za pripombe in komentarje) namreč razvodenel, kar je ne nazadnje kar prav. Konec koncev izid nove licence ne bo niti pospešil niti zavrl pohoda odprtokodne programske opreme, ki je dandanes prav gotovo eden najpomembnejših trendov na tem področju.
Boštjan Klanjščak
