Res je, da si z Marxom iz tradicije socialističnih držav, vključno z njegovo podobo iz našega šolskega predmeta »samoupravljanje s temelji marksizma« nimamo kaj pomagati. Treba ga je znova brati v izvirniku, na kar se hitro izkaže, da smo na sledi odgovora na dramatično vprašanje, zakaj pred našimi očmi razpada družba dela.

Gledano z Marxovo optiko, se v informacijski družbi dogajajo velike spremembe pri produkcijskih sredstvih:

• digitalne produkte lahko kopiramo brez vsakršnih izgub: kopija je vedno enaka originalu;
• pravi način za učinkovito produkcijo informacij je krepitev ustvarjalnosti;
• odprta koda noče biti redka dobrina in se z neomejenim brezplačnim razmnoževanjem upira logiki ekskluzivne intelektualne lastnine;
• sodelovanje pri produkciji odprte kode temelji na želji po samopotrjevanju, ki je nasprotje odtujenemu delu za kapitalistov profit in zagotavlja bistveno boljše dosežke.

Da ne bo nesporazumov – odprta koda ni revolucionarna stranka, ki bi se zaklinjala proti kapitalizmu. Je sestavni del kapitalistične družbe in obenem presežek te družbe. Nastala je v najrazvitejšem kapitalizmu in postala kvas, s katerim v ortodoksnem kapitalizmu ni več mogoče peči kruha, ker uhaja iz pečice. Po Marxovi teoriji produkcije prav to nakazuje, da pripada novi epohi.

Drugačnost odprtokodnih delavcev od klasičnih industrijskih delavcev, se kaže v tem, da jim ni vseeno, kaj proizvajajo, in ne pristajajo na zamenjavo abstraktne delovne sile za plačo. Hočejo nekaj »čisto drugega« (Ganz Andere iz 68.!), kar spravlja kapitaliste v zadrego, saj nimajo ekvivalenta, s katerim bi šli v pogajanja. Odprtokodniki jim nočejo prodati svojega znanja, kvečjemu jim ga lahko podarijo, toda kaj je potem s tržno ekonomijo? Zato se je začelo govoriti o »gift-economy«, kar Eric Raymond (2001) sprejema, nekateri drugi pa ostro zavračajo, ker ne gre za nikakršno reciprociteto, ampak za načelo, ki pri kapitalistih vzbuja grozo: Vsakomur po njegovih potrebah! Toda kapitalistični ekonomisti zlepa ne odnehajo in so si za mir svoje duše izmislili še »ekonomijo pozornosti«, ki naj bi nerazumljivo ravnanje odprtokodnikov vendarle pripeljala v klasične ekonomske vode. Ekonomisti preprosto ne morejo razumeti, za kaj gre pri internetu in pri odprti kodi.

Stefan Merten se zaveda, da samopotrjevanje ni izum odprte kode, ampak ga v umetnosti in še kje poznajo iz davnine. Odprta koda se od njih vendarle razlikuje, in sicer v naslednjem:

• odprta koda ni plod larpurlartizma, ampak načrtno računa z uporabnostjo za vse, ki sedejo za računalnik;
• odprta koda ni umetelno rokodelstvo, ampak najrazvitejša oblika produkcije, ki jo človeštvo sploh zmore;
• odprta koda ni dosežek nerazumljenega posameznika, ampak nastaja v sodelovanju, praviloma v izjemno širokih mednarodnih skupinah;
• odprta koda ne izgubi vrednosti, če se pojavi na trgu v neštetih primerkih za višjo ali nižjo ceno.

Če povzamemo, je za odprtokodno družbo značilno: (i) samopotrjevanje kot glavna motivacija za sodelovanje v produkciji; (ii) nepomembnost menjalne vrednosti, zato je v žarišču uporabna vrednost; (iii) odprto sodelovanje med ljudmi; (iv) mednarodne (večnacionalne) skupine.

Na predstavljenih podlagah lahko zelo različno razmišljamo o bodočem razvoju:

• Lahko smo zelo zaskrbljeni nad zmanjševanjem potreb po delavcih, ker bodo stroji s pomočjo OKPO vse zmogljivejši. Toda spomnimo se Marxa iz Grundrisse, ko govori o povečevanju prostega časa in o novih možnostih za »višje dejavnosti«: avtomatizacija prinaša več priložnosti za samopotrjevanje z ustvarjalnostjo.
• Nobena družba se doslej ni izognila menjavi oz. temu, da je bilo služenje denarja glavni človekov cilj. Odprta koda ne računa s tržno menjavo, in namesto maksimalizacije profita jo zanima izpolnitev osebnih potreb posameznikov in človeštva v celoti.
• Vse večji del produkcije bo slonel na svobodni komunikaciji prek interneta, ki bo glavni način sestavljanja produkcijskih timov in zadovoljevanja uporabniških potreb.
• Razlika me uporabnikom in proizvajalcem bo vse manjša. Že danes uporabniki sodelujejo pri dizajnu in konstrukciji izdelkov. Takšno prilagajanje je odlična priložnost za samopotrjevanje.
• Stroji bodo čedalje fleksibilnejši, kar odpira nove možnosti za številne inovacije.
• Sedanjo nerazumno konkurenco na trgu bodo nadomestile različne oblike plodnega sodelovanja in sinergije.

Seveda je možen tudi manj optimističen pogled in Tiziana Terranova (2004) kaže na »NetSlaves« – sužnje neta, ki delajo 24 x 7 oz. 90 ur tedensko. Mnogi, ki so v ZDA to počeli leta in leta iz velikega navdušenja nad novim produkcijskim načinom, zdaj prek sodišča terjajo nadomestilo za neizplačane ure.

Italijanski »avtonomisti« Antonio Negri, Maurizio Lazzarato, Paolo Virno, Franco Berardi in drugi opozarjajo, da je digitalna ekonomija ustvarila globalno »družbeno fabriko«, ko se je produkcijski proces iz tovarne razširil na celotno družbo kot ena sama informacijsko nadzorovana monstruozna mašina. (Dyer-Witheford, 2004)

Politiki si povsod belijo glave, kako bi zajezili internet in vanj instalirali števce za plačevanje informacij. Mnogi informatiki iz zasebnih hlevov čakajo na startni strel, da jim postrežejo z rešitvami. Neoliberalci hodijo na pijačo s starimi novolevičarji, da bi združili sile in izkoristili tržne priložnosti odprte kode. Richard Barbrook je prepričan, da petje siren odprtokodnikov ne bo zavedlo.

Odprto kodo najbolj nevarno osvajajo avtorji »nove ekonomije, temelječe na mreženju človeške inteligence«, kot jo imenuje njihov pripadnik Don Tapscott. Sposobni so široke tolerance do drugačnosti odprtokodnikov, a na koncu je le treba od nečesa tudi živeti in na tem je zasnovan njihov račun. Podjetja se bodo seveda reorganizirala in sprejele njihovo participacijo v menjavi. Predpostavka je, da na navsezadnje vsakdo sanja, da bi bil tudi sam kapitalist. Ali res?

Bi lahko v skupnosti odprte kode videli »kolektivnega intelektualca« v smislu Marxovega kolektivnega delavca? Italijanskim avtonomistom je to precej blizu in se stalno vrtijo okoli Fragmenta o stroju v Grundrisse, iz česar so izvlekli »generalni intelekt« kot »sestavljanko znanja, ki predstavlja epicenter družbene produkcije«. (Virno: 1991) »Generalni intelekt« je artikulacija fiksnega kapitala (stroja) in živega dela (delavcev). Če razumemo internet kot najrazvitejši stroj v dosedanji zgodovini – kot najvišjo manifestacijo fiksnega kapitala – potem bomo zlahka odkrili domovanje današnjega »generalnega intelekta«. Kot pravi Virno, gre za »repozitorij nevidnega znanja živih subjektov in njihove lingvistične kooperacije … Pomembnih delov tega znanja ni mogoče deponirati v stroje, ampak je potrebna neposredna interakcija z delovno silo.«

Bogdaj, da bi bilo tako, vendar kapitalisti mislijo drugače in so v zadnji fazi razvoja IKT tudi »generalni intelekt« v dobršni meri že prestrukturirali v dodatek stroja. Strokovnjaki so doslej gradili svoj položaj na tem, da so znanje nosili v svojih glavah in so ga lahko tudi odnesli iz podjetja. Zdaj si velik del znanja »delijo« z informacijskim sistemom podjetja, ki je kapitalistova last, vse manj pa je tistega, kar eventualno lahko odnesejo s seboj.

Odločilna je bitka za internet, ki ga kapitalisti nestrpno motrijo kot še neosvojen teritorij, ki bi ga radi pretvorili v svoj kapital. Za odprtokodnike je internet antikapital in kot javno dobro, ki ne sme nikoli priti v zasebne roke. Usodno bo, čigava bo zmagala. Zato se nehajmo sprenevedati okoli tega, ali ljudje ljubijo ali sovražijo IKT in kako jih je treba zdraviti od prevelike odvisnosti od nove tehnologije, ker so to pravljice za male otroke. Internet je sopomenka pismenosti in treba je podvreči najostrejši kritiki vse, ki propagirajo nepismenost. Vse manj verjamem, da to počno iz naivnosti. Še posebej ko vidim, da so vse naše javne službe od državne uprave do šolstva dobesedno prepuščene Microsoftu. Vprašanje trenutka je, ali bo internet kontinuiteta ali revolucionarni prelom s kapitalom. Ključ pa je odprta koda, saj je svoboden internet njena zasluga in ga čaščeni dobrotnik Bill Gates ne bi nikoli daroval človeštvu.

Odprta koda se dotika temeljev kapitalizma, zato je njena bližina z Marxom pričakovana, kar nas bo v prihodnosti še zelo zaposlovalo.

Moj mikro, Februar 2010 | Franci Pivec |