Roko na srce, servisi so se v zadnjih letih popravili. Seveda obstajajo izjeme in skoraj vsak ima kakšno slabo izkušnjo, a v primerjavi s tem, kar se je dogajalo pred dvajset ali več leti, so stvari precej boljše. Na eni strani zato, ker so svoje naredilik zakonodaja in inšpekcijski nadzori, nekaj je naredil trg, nekaj to, da se nam je standard v zadnjih desetletjih dvignil in si servis dejansko včasih celo lahko privoščimo. Nekaj so pa naredile tudi nove tehnologije. Samo »šraufanje« zdaj ni več dovolj. Naprave, kot so na primer avtomobili, so postali tako zapleteni in polni računalniške opreme, da brez diagnostičnih naprav skoraj ne gre več. Te pa je treba kupiti, česar domači »nekdo« običajno finančno ne zmore, pa tudi uporabljati jih je treba znati, za kar so potrebna izobraževanja, ki tudi stanejo. In tako je na veliko področjih. Centralna kurjava recimo že nekaj časa ni več le peč, raztezna posoda, črpalke in radiatorji, ampak gre za kompleksne zadeve, povezane z računalniško regulacijo, krmiljenimi ventili in še s čim.

Računalniki so, ker gre za razmeroma nov tehnološki pojav, nekatere faze servisnih težav sicer preskočili, a to še zdaleč ne pomeni, da je tu vse lepo in prav. Pravzaprav daleč od tega. Ker gre za tehnologijo, ki je nekateri, posebej starejši, ne poznajo in se je celo malo bojijo, je tu veliko prostora za različne tiče, ki izkoriščajo nevednost, naivnost in ljudski strah pred tehnologijo.

Pritožbe in vprašanja na račun računalniških servisov dobivamo v uredništvo Mojega mikra že vrsto let. Nekaterim bralcem smo uspeli pomagati, druge smo napotili tja, ker mislimo, da bodo lahko rešili težavo. In v vseh teh letih smo slišali že marsikaj. Zato smo se odločili, da svoje oziroma vaše izkušnje zberemo in opišemo. Razlog za to je, da vas opozorimo, kaj vas vse lahko čaka. in ker smo v Sloveniji tehnološko in tudi prevarantsko nekoliko zadaj, smo se malce ozrli tudi v tujino in raziskali, s kakšnimi triki se srečujejo tamkajšnji uporabniki in na kaj še lahko računamo v bližnji prihodnosti.

KO RAČUNALNIK »CRKNE«

Ko se računalnik pokvari in ko sami ne vemo, kako in kaj, pokličemo »nekoga«. In če tudi ta odpove, ne preostane nič drugega kot poklicati kak servis. Seveda zato, da nam napravo popravi, še pomembneje pa, da nam reši podatke. Toda kako najti serviserja? Možnosti je nekaj. Lahko računalnik odnesemo tja, kjer smo ga kupili. Če je to specializirana trgovina, ki ima svoj servis, je to v redu, če pa ste napravo kupili v kakšnem supermarketu, pa se lahko zgodi, da boste na popravilo čakali precej časa. Trgovina namreč napravo najprej pošlje na servis, ta pa, ko jo popravi, spet pošlje nazaj. V praksi je tako, da če dobite računalnik nazaj v enem tednu, ste lahko neizmerno veseli. Druga možnost je, da malce pogledate po rumenih straneh in oglasnikih ter najdete kak servis v bližini. Tretja možnost pa je, da uporabite kakšno številko, ki ste jo dobili na različnih oglasnih mestih. Serviserji se namreč oglašujejo na različnih inovativnih mestih, kot so oglasne deske v blokih, ulične svetilke in podobno. Običajno je oglas tak, da na njem piše, kako je ta serviser hiter, dober in poceni, na dnu pa so »nafranžani« listki, kjer je zapisana njegova mobilna telefonska številka, ki jo je mogoče odtrgati.

Prav slednji mojstri so nekaj, česar se je treba paziti. Nanje je tako pri nas kot tudi v tujini v preteklosti letelo največ pritožb. Od tega, da so brskali po strankini datotekah in si kopirali slike, filme, glasbo in še kaj, pa do tega, da so zagotovili, da so določen del zamenjali, a ga v resnici niso ali pa so ga zamenjali z drugačnim, seveda cenejšim od tistega, ki ga je stranka plačala. Ti »padalci« so problematični zato, ker delajo dvojno škodo. Najprej stranki, ki ne dobi tega, kar je plačala ali je celo okradena, potem pa tudi uradnim servisom, ki se trudijo delati tako, kot je treba. In ker imamo pri nas s takšnimi in drugačnimi prevaranti, kar zadeva servise, slabe izkušnje, ni treba veliko, da se celotna branža označi za prevarantsko.

Najti dober in poceni servis ni lahko naloga. Razlog za to je med drugim tudi ta, da za to, da nekdo postane serviser, pri nas (po naših podatkih, pa tudi v Evropi) ni treba imeti posebne izobrazbe ali kvalifikacij. Za to, da se popravljajo računalniki, ni treba na steni imeti uokvirjene kopije diplome kakšne šole ali potrdila o kakšnem usposabljanju. Ko stranka serviserja torej spusti k računalniku, nikoli ne ve, ali je ta dejansko usposobljen za kaj takega ali pa je le nekdo, ki bo mečkal in mečkal, nato pa pobral denar in šel. No, pa da ne bomo krivili samo »solistov«. Najprej zato, ker je tudi med njimi veliko takih, ki svoj posel dobro obvladajo, deloma pa tudi zato, ker tudi uradni servisi niso brez masla na glavi. V preteklosti smo se pogovarjali z nekom, ki nam je zaupal kar nekaj trikov, s katerimi tudi etablirani servisi pridejo na lahek način do denarja.

V članku namenoma ne bomo operirali z dejanskimi imeni. To pa zato, ker smo podatke zbirali več let, in to tako od vas, bralcev kot tudi od serviserjev samih, ki so nas opozarjali na to, kaj se dogaja. V teh letih in se je seveda marsikaj spreminjalo in spremenilo. Nekateri od teh servisov so že propadli, drugi so zamenjali vodstvo in »prišli k sebi«, nekaterih solistov pa že dolgo ni več na sceni. Namen članka torej ni kazati s prstom na podjetja ali posameznike, ampak bralcem razkriti, kaj vse jih lahko čaka, če ne bodo previdni in kako se zaščititi pred temi servisnimi lumpi.

DANES TUKAJ, JUTRI TAM …

Kar nekaj serviserjev računalnikov se oglašuje prek oglasov na obcestnih lučeh, oglasnih deskah v stanovanjskih blokih in še kje. Velikokrat v teh oglasih ne piše, ali gre za podjetje ali samostojnega podjetnika, ampak je navedena le mobilna telefonska številka in morebiti kakšno ime brez priimka. Takšnih oglasov oziroma serviserjev se izogibajte kot hudič križa. Lahko se namreč zgodi, da ne le, da računalnik, prenosnik tiskalnik ali kaj podobnega ne bo popravljeno, temveč lahko ostanete brez vsega. »Računalnik sicer lahko popravim, vendar ga moram odnesti v delavnico, da zamenjam disk (grafiko, pomnilnik, procesor …) in vse skupaj testiram. Računam, da vam ga pripeljem nazaj do konca tedna.« V resnici pa bi se govor moral glasiti: »Hvala, ker ste mi podarili računalnik. Če me boste klicali na tisto mobilno številko, se ne bom oglasil, ker je predplačana in sem kartico SIM že zamenjal, poleg tega pa me tako ali tako ni, ker vaš računalnik (tiskalnik, skener…) prodajam na bolšjem trgu!«
Takšni triki so v tujini precej pogosti, pri nas pa k sreči redki, so se pa že pojavili. Da gre za prevaro, je neka stranka ugotovila šele, ko je klicala vse servise, ki jih je našla v telefonskih imenikih, in v spletu in ugotovila, da njenega računalnika nima nihče.

Moj mikro, november 2011 | Zoran Banovič |