Prvo pravilo je torej: Ne zaupajte serviserju, od katerega imate le mobilno številko!

»TEGA SE NE DA POPRAVITI!«

Večina trikov, ki jih uporabljajo serviserji, temelji na strankinem pomanjkanju znanja o delovanju računalnika. Pa tudi če ga imajo, je v primeru, da računalnik ob vklopu ne reagira, to znanje dokaj neuporabno. Posebej pri »zapečatenih« računalniki, kjer so prek spojev ohišja nalepljene nalepke, ki naj bi preprečevale, da stranka sama odpira napravo oziroma s tem prodajalec pogojuje veljavnost garancije. In če računalnika ne moremo odpreti, je nemogoče ugotoviti, ali je morda vse, kar je narobe, le kak slab kontakt. Posledica je lahko nekaj podobnega temu, kar nam je zaupal neki serviser. Na servis, kjer je takrat delal, je prišlo neko dekle, ki je bilo precej slabe volje. To pa zato, ker ji je na nekem drugem servisu serviser rekel, da je njen prenosnik »fuč«. Pokvarjena naj bi bila matična plošča, česar da se ne izplača popravljati, saj je del predrag. Prenosnik se res ni hotel zagnati, a ko ga je naš sogovornik odprl, je ugotovil, da je šlo le za majhno težavo pri napajalniku, kar je popravil v nekaj minutah, dekle pa je za to plačalo minimalen znesek. Sicer bi lahko rekli, da je napačna diagnoza lahko posledica neznanja ali nesposobnosti prvega serviserja, vendar zadeva ni tako nedolžna. Tisti prvi serviser ji je namreč ponudil, da prenosnik odkupi za 50 evrov. Tako, »za dele«. V resnici pa je deklico hotel opetnajstiti za nekaj sto evrov, saj bi tak prenosnik seveda pozneje prodal po bistveno višji ceni.

Drugo pravilo: Če vam serviser reče, da je računalnik fuč, poiščite drugo mnenje, vsekakor pa »pokvarjenega« ali pokvarjenega računalnika na puščajte tam.

SPOMIN VARA

V uredništvo smo dobili kar nekaj sporočil na temo nadgradnje pomnilnika. Stranke so slišale, da je dobro, če nadgradijo delovni pomnilnik (RAM), ker bo s tem računalnik hitrejši. Pri tem pa smo naleteli na dva prevarantski primera. V enem je stranka čez čas sama ugotovila, da gre za prevaro, na drugo pa nas je opozoril neki serviser.

Stranka je računalnik odnesla na servis in zahtevala nadgradnjo pomnilnika. Ko je prišla po napravo in jo odnesla domov, je računalnik res opazno hitreje deloval. A žal le nekaj časa. Čez kak mesec je bilo vse enako, kot je bilo prej. Zato je stranka računalnik odnesla nazaj na servis, kjer so rekli, da je računalnik poln »nesnage« v obliki tujk, kot so adware, malware, worms, trojans in podobno. In so računalnik »očistili«, za kar je stranka seveda spet plačala. Trik je v tem, da serviser prvič pomnilnika sploh ni vgradil, ampak je v računalniku izvedel »spomladansko čiščenje« tako, da je odstranil začasne datoteke, optimiral register, defragmentiral diske, počistil tiste omenjene tujke in s tem dejansko računalnik naredil nekoliko hitrejšega. »Veš«, mi je rekel serviser, ki je delal v tem podjetju, »ljudje, posebej starejši in takšni, ki jim že na očeh piše, da o računalnikih nimajo pojma, ne vidijo razlike med recimo 2 in 3 GB RAM-a. Še več – niti pogledati ne znajo, koliko ga imajo vgrajenega! Njim je pomembno, da računalnik deluje hitreje, kot je prej. In ko se je to, da smo računalnik le očistili, ne pa nadgradili RAM, zgodilo tretjič, sem dal odpoved.«

Drugi trik, na katerega nas je pred časom opozoril bralec, je, da serviserji prodajo več pomnilnika, kot ga lahko sistem uporablja. 32-bitni operacijski sistem lahko naslovi le dobre 4 GB pomnilnika. Če ga je v vašem računalniku več, je to neumnost, saj ga sistem sploh ne zna uporabljati. In prav to se je zgodilo bralcu, ki je na servis odnesel računalnik z 2 GB delovnega pomnilnika, tam pa so ga prepričali, da če bo vse skupaj nadgradil na 8 GB, bo računalnik odločno hitrejši. Bralec je uporabljal 32-bitni Windows XP. In ko je v Mojem mikru prebral, kako je s to stvarjo, je zadevo reklamiral, in serviser, ki je bil kriv za to, je odgovarjal pred svojimi nadrejenimi.

Tretje pravilo: Prepričajte se, da so serviserji res naredili to, kar so rekli, in da je bilo to tudi potrebno..

RAČUNALNIK KOT TALEC

Velika napaka, ki jo delajo uporabniki, serviserji pa to včasih izkoristijo, je, da se ne dogovorijo vnaprej o ceni oziroma ne zahtevajo, da serviser sporoči ceno popravila, ko ugotovi napako. In potem se lahko zgodi kar nekaj nevšečnosti. Prva je ta, da lahko pridete na servis in doživite hladen tuš, ko dobite račun. In ker ste računalnik dali v popravilo, torej sklenili posel s serviserjem, se lahko zgodi, da vam ta računalnika ne bo hotel vrniti, dokler ne plačate cene, ki jo zahteva. V tem primeru je lahko dokazovanje, da gre za napihnjeno ceno, nemogoče ali pa vsaj dokaj mučno in dolgotrajno, pa tudi to, da ste pričakovali, da vas bodo klicali in povedali ceno, bo bolj malo pomagalo. Zato se je treba za ceno dogovoriti prej oziroma zahtevati, da vam serviser pove, koliko bo popravilo stalo.

Obstaja pa še en način, kako ima lahko serviser vaš računalnik, posebej prenosnik, za talca. Zgodba je šla takole: Neki gospod je na servis prinesel svoj prenosnik in rekel, da nekaj nagaja. Serviser mu je rekel, da bo diagnosticiral napako za ceno 20 evrov. Ko je čez čas stranka prišla nazaj, je bil prenosnik razstavljen in po besedah serviserja je bila napaka na matični plošči. Ko jo stranka hotela prenosnik nazaj, je serviser hotel še 20 evrov za to, da prenosnik sestavi nazaj. Z nekaj glasnimi besedami in grožnjami se to sicer ni zgodilo, a poskus je vseeno zanimiv.

Četrto pravilo: Za ceno se vedno dogovorite vnaprej!

ZASLON PRILOŽNOSTI

Ena od pogostih napak, ki jih serviserji znajo dobro izkoristiti, je prazen zaslon. Ta je pogosto posledica slabega stika na priključkih grafične kartice, lahko pa je dejansko znak, da je nekaj hudo narobe z njo. In seveda je pri serviserjih pogosto tisto drugo. Neki bralec nam je pred časom posredoval zgodbo, ki je šla nekako takole: Na zaslonu je bila kar naenkrat tema. In ker ni vedel, kako naprej, je poklical serviserja podjetja, ki se je hvalilo, da pridejo računalnike popravljat na dom. Prišel je možak, odprl računalnik, nekaj šaril po njem, odkimaval z glavo in rekel, da je grafična kartica šla k vragu, krivec za to pa je monitor, ker je nekaj narobe z njim. Edina rešitev je, da se oboje zamenja. Seveda mu je ponudil »svojo robo«. Bralec je privolil in serviser je odšel »v delavnico« po grafično kartico in monitor. Med tem časom pa je bil računalnik seveda razstavljen na mizi. Bralcu pa zadeva ni dala miru in je malo pritisnil vse kartice v svoja razširitvena mesta, med drugim tudi grafično. Potem je tako za šalo vključil računalnik in ugotovil da - deluje. Nato je lepo počakal serviserja, od njega zahteval, da mu sestavi računalnik nazaj in ga nagnal od hiše.

Na podoben način znajo serviserji razglasiti za mrtve tudi trde diske, čeprav je lahko težava le v snetem ali slabo stisnjenem kablu, posebej pri diskih SATA. Diski so sploh hvaležni, saj je poleg novega diska mogoče zaračunati tudi »reševanje« podatkov s starega, prenos na novega ali ceno ponovno nameščanje celotnega sistema.

2/2

Moj mikro, november 2011 | Zoran Banovič |