Prvi cilj, letni prihranek energije v višini 3,5 % celotne letnih energijskih potreb podjetja, je IBM v letu 2010 presegel za 2,2 %. Prav tako uspešen je bil IBM v lanskem letu tudi pri doseganju drugega cilja, namreč zmanjšanja z energetskimi potrebami podjetja povezanih izpustov CO2 za 12 % do leta 2012 v primerjavi z izhodiščnim letom 2005, saj so bili ti izpusti nižji za 16,7 %. Tretji cilj, recikliranje odsluženih izdelkov na način, ki bo omogočal, da skupna izhodna količina odpadkov, poslanih iz oddelka IBM PELM (Product End-of-Life- Management) v sežig ali zakop, ne bo presegla 3 % skupne obdelane količine, pa je bila z 0,6 % bila presežena celo še bolj kot prejšnja dva.

Doseženi in preseženi cilji kot podatki o izpustih so fascinantni, vendar se tako ob prvih kot ob drugih postavlja nekaj vprašanj. Prvo se nanaša na skupno količino izpustov CO2, konkretneje na izpuste t. i. Scope 3, ki poleg recikliranja in zažiganja odpadkov ter uporabe »ne-kjotskih« plinov vključujejo tudi službena potovanja zaposlenih. V svojih izpolnjenih vprašalnikih za projekt CDP (Carbon Disclosure Project) IBM vsaj od leta 2007 dalje (podatki za leto 2006 nam niso bili dostopni) pod rubriko »Količina izpustov Scope 3« navaja le »non quantified«, torej neopredeljeno. Ker IBM zaposluje že precej čez 400.000 ljudi, so najbrž že izpusti iz naslova službenih potovanj res omembe vredna postavka, zaradi katere pomanjkanja »kvantifikacije« so pod vprašajem tudi številke o skupnih izpustih. Če si privoščimo malce divjo špekulacijo in vzamemo, da vsak IBM-ov zaposleni letno opravi enako število službenih potovanj in je potemtakem (so)odgovoren za enak (Scope3) ogljični odtis kot zaposleni pri Microsoftu, dobimo denimo za leto 2009 kar 44 % višje skupne izpuste CO2. A vendarle, tudi ob tej primerjavi je skupni ogljični odtis zaposlenega v IBM-u v istem letu za 3,8 % nižji kot v predhodnem, obenem pa z 10,22 tone CO2 na zaposlenega tudi za 13,6 % nižji kot izpust na zaposlenega leta 2009 v Microsoftu. Seveda obstaja možnost, da so IBM-ovi izpusti Scope 3 višji kot Microsoftovi, a vendarle glede na primerjavo drugih izpustov (Scope 1, Scope 2) ne kaže tako.

Drugo pomembno vprašanje, ki se poraja ob pošteno preseženem tretjem izmed zgoraj omenjenih ciljev (recikliranje odsluženih izdelkov) je, kaj pravzaprav pomeni »3 % skupne obdelane količine«. Gre namreč za to, da bi bilo ob tako megleno določenem cilju mogoče preprosto zmanjšati količino obdelanih neobnovljivih odpadkov, torej v obdelavo pošiljati zgolj obnovljive, ter tako elegantno doseči in preseči zadani cilj oziroma odstotek. Ker pa verjamemo, da ne gre zgolj za piarovsko bahanje Velikega modrega, naj tale odstavek služi zgolj v vednost in ravnanje prihodnjim določevalcem okoljskih ciljev velikih korporacij doma in po svetu. Če bo zato prišlo do kake spremembe, bo pisanje več kot vredno truda.

KAJ PRAVI GREENPEACE?

Uvrstitev podjetja na lestvici Cool IT Leaderboard ima določeno specifično težo predvsem zaradi dejstva, da za projektom stoji znana okoljevarstvena organizacija Greenpeace. Kar je tudi glavni razlog, da je uvrstitev vsaj do neke mere relevantna. V zadnji, četrti izdaji lestvice iz decembra 2010 je namreč zadevo kar precej razvodenelo dejstvo, da so uredniki za enega od treh ocenjevalnih kriterijev postavili »aktivno udejstvovanje v političnem zagovarjanju ter podporo podnebnim in energetskim politikam, ki temeljijo na znanstvenih dognanjih«. Kar je brez sence dvoma pomembno, a vendarle ima podpisani precejšnje težave s sprejemanjem dejstva, da omenjeni kriterij odtehta kar 35 % skupne ocene, medtem ko »pobude za zmanjševanje lastnih izpustov« kotirajo precej nižje, na 25 % skupne ocene. Dejstvo je namreč, da lahko nekatera podjetja (in med njimi je gotovo tudi IBM) s svojim vplivom naredijo za okolje veliko, vendar pa takšno ocenjevanje onemogoča relevantno primerjavo podjetij. Sploh če vemo, da je bil kriterij v tretji različici lestvice še drugačen, z razmerjem še bolj v škodo lastnim naporom podjetij. Edina prava uporabna vrednost lestvice je torej primerjava podjetij po posameznih kriterijih, ne pa tudi po skupni oceni, ki lahko v najboljšem primeru služi le za površno oceno dejavnosti podjetja v primerjavi z drugimi v istem letu.

Če pustimo metodološke zdrahe ob strani in se osredotočimo na IBM-ov zdrs s tretjega na četrto mesto lestvice Cool IT Leaderboard v letu 2010, ugotovimo, da je za kanček slabšo uvrstitev pravzaprav krivo ravno šibko udejstovanje po v prejšnjem odstavku popljuvanem kriteriju »zagovorništva«. Greenpeace namreč meni, da »kljub visokim političnim zvezam, še posebno v Obamovi administraciji, nista niti izvršni direktor Sam Palmisano niti IBM-ov lobistični aparat uporabila vpliva Velikega modrega, s katerim bi lahko pripomogla k sprejemanju političnih rešitev, ki so potrebne za uveljavitev predrugačenja celotnega gospodarstva.« Kar je glede na spletne »sledi« bržčas res, vendar je res tudi to, da je treba z vplivom ravnati preudarno, sicer ga kmalu zmanjka.

Podjetja s področja informacijskih tehnologij, še posebno pa največja in najpomembnejša, bodo morala v prihodnje tesneje sodelovati s sektorji, ki lahko najbolj vplivajo na splošne spremembe, tako v gospodarstvu kot v družbi. Tovrstno sodelovanje z gradbenimi, transportnimi, logističnimi in energetskimi podjetji namreč lahko prinese veliko hitrejšo globalno transformacijo v smeri proti čistejšim tehnologijam, ki bodo skupaj z zmanjševanjem lastnega ogljičnega odtisa in energetskih potreb podjetij s področja IT ter (po možnosti) nekomercialnimi inovacijami pripomogle k preobrazbi sedanjega »umazanega« gospodarstva.

Vse našteto še toliko bolj velja za modrega stoletnika, znanega po svojih vlaganjih v raziskave in razvoj, pa tudi, kot so pravilno ocenili pri Greenpeacu, precejšnjem globalnem vplivu v vladnem sektorju. Čeprav je primarni cilj vsake korporacije dobiček in kljub morebitni preveliki teži tega kriterija v metodologiji lestvice Cool IT Leaderboard, pa bo tudi IBM v prihodnje moral nekako izkoristiti ta svoj globalni vpliv v prid okoljevarstvenim prizadevanjem celotne družbe, saj bodo »zgolj« ponovitve dosedanjih rezultatov enake spanju na lovorikah. Pri tem je upati, da se bodo dolge korporativne lovke stegnile tudi do Slovenije in nam tudi lokalno postregle s kakimi konkretnejšimi okoljevarstvenimi pobudami, podprtimi z novimi tehnologijami in znanjem z globalnega nivoja.