Med temi je eden najbolj znanih primerov Nikola Tesla, ki denimo sam nikoli ni prejel Nobelove nagrade, sta jo pa na plečih izumov tega velikega uma prejela denimo Marconi (za »izum« radijskega oddajnika) in Roentgen (za »izum« žarkov X). Takšnih primerov je ogromno, zato je na mestu vprašanje, ali je idejo mogoče zaščititi.
V svetovnem merilu v nekaterih primerih in na nekaterih področjih zakonodaja načeloma omogoča zaščito idej, medtem ko je v določenih primerih treba idejo precej dodelati, preden jo lahko zaščitimo. Velikokrat je tako idejo moč zaščititi le, če je bila tudi udejanjena, medtem ko denimo avtorske pravice lastniku oziroma avtorju pripadejo samodejno, brez kakršnekoli registracije in takoj, ko obstaja sled (tiskana, digitalna, kakršnakoli) izdelka. O tem smo povprašali tudi Urad RS za intelektualno lastnino, kjer so nam povedali: »Ideje ni mogoče varovati z intelektualno lastnino, saj kot taka ni izražena in je le zamisel v glavi posameznika. Je pa mogoče varovati nekatere izražene oziroma nastale stvaritve, če seveda izpolnjujejo pogoje za pridobitev varstva. Varstvo je lahko različno, v vsakem primeru posebej pa je treba ugotoviti značilnosti stvaritve in ugotoviti, katera oblika varstva je mogoča ali najustreznejša.«
INTELEKTUALNA LASTNINA NA IT-PODROČJU
Širša javnost problematiko kršitev intelektualnih pravic (IP) na področju informacijskih tehnologij večinoma enači s piratstvom, ki pa je le ena izmed oblik kraje IP oziroma kršitev avtorskih pravic. BSA (Business Software Alliance), mednarodna organizacija, ki se deklarira kot zastopnica svetovne panoge programske opreme in njenih partnerjev s področja strojne opreme pri vladah in na mednarodnem trgu, piratstvo opredeljuje kot »nepooblaščeno kopiranje ali distribucijo programske opreme, zaščitene z avtorskimi pravicami, v obliki kopiranja, prenosa, izmenjave, prodaje ali namestitve več kopij na osebne ali službene računalnike.« Če pustimo ob strani dejstvo, da so člani BSA predvsem največja podjetja za izdelavo programske opreme na svetu in da (morda sem samo zelo nepoučen) še nisem zasledil primera kazenskega pregona ali celo sankcij za kršitelja, ki bi kršil pravice koga drugega (recimo nadebudnega programerskega slehernika, ki sestavi in objavi programsko rešitev, zaščiteno s t.i. licenco shareware) razen omenjenih članov, je nedvomno dobro, da takšna organizacija obstaja. Ni pa recimo dobro, da je ta organizacija povsem neodzivna, ko pripravljamo članek na to temo.
V pomanjkanju odgovorov enega najpomembnejših deležnikov boja proti kraji IP v Sloveniji na področju informacijskih tehnologij smo se tako v upanju na izčrpnejše pojasnilo obrnili na Urad RS za intelektualno lastnino. Seveda nas je najbolj zanimalo, kako se Urad udejstvuje na področju zaščite IP v informacijskih tehnologijah, odgovor pa se je glasil: »Urad med drugim podeljuje in registrira pravice industrijske lastnine. Od teh je s tehničnim področjem povezan predvsem patent, kot pravica, ki se podeli za izum s slehernega področja tehnike, ki je nov, na inventivni ravni in industrijsko uporabljiv. Z informacijskimi tehnologijami so sicer povezane tudi avtorske in sorodne pravice, ki pa jih urad ne podeljuje, saj nastanejo že na podlagi zakona, z nastankom varovanega dela.«
Kot glavni problem na področju kraje intelektualne lastnine v IT pa Urad poleg piratstva vidi predvsem nizko raven osveščenosti uporabnikov del, varovanih s pravicami intelektualne lastnine, saj ti pogosto ne poznajo pravic intelektualne lastnine in tudi ne dojemajo intelektualne lastnine kot prave lastnine, o katere uporabi lahko odloča le njen lastnik, zaradi česar se tudi ne zavedajo posledic kršitve pravic. Prav tako se po mnenju Urada svojih pravic in njihovega obsega ter koristi ne zavedajo dovolj njihovi imetniki, zaradi česar jih morda ne pridobijo, kadar je to potrebno, in tudi ne uveljavljajo v zadostni meri. Neaktivnost imetnikov pravic je namreč tudi lahko razlog za večje število kršitev pravic intelektualne lastnine, kot bi jih bilo, če bi imetniki pravic te uveljavljali pogosteje. Urad si že več let prizadeva dvigniti raven zavedanja o pomenu intelektualne lastnine, zato je v zadnjih štirih letih okrepil svoje aktivnosti v tej smeri ter organiziral številne brezplačne seminarje in predstavitve.
Za konec so pri Uradu podali še svojo oceno stanja na področju varstva IP v Sloveniji, za katero menijo, da je »dobro, vendar pa ga je mogoče še izboljšati, zlasti na področju boja proti piratstvu in ponarejenemu blagu«. Urad si namreč že od ustanovitve leta 1991 dalje prizadeva, da bi prijaviteljem omogočil čim več možnih poti za pridobitev varstva v Sloveniji in v tujini. Slovenija je zdaj članica številnih mednarodnih pogodb, ki omogočajo preprostejšo in stroškovno učinkovitejšo pridobitev varstva domačim osebam v tujini in domačim in tujim osebam v Sloveniji. Slovenska nacionalna zakonodaja je usklajena z evropskimi predpisi in številnimi mednarodnimi pogodbami. Bodoči prijavitelji pravic industrijske lastnine pa lahko izbirajo med nacionalno, evropsko in mednarodno potjo. Statistični podatki o prijavljenih in registriranih pravicah pri Uradu kažejo, da se postopno povečuje število prijavljenih in registriranih pravic industrijske lastnine (patent, model, znamka) domačih prijaviteljev. To kaže na povečanje ozaveščenosti in zavedanje domačih oseb o pomenu intelektualne lastnine in možnostih pridobitve ustreznega varstva. Na področju avtorske in sorodnih pravic takšne statistike ni, ker teh pravic ni treba registrirati. Vendar pa v Uradu z veseljem opažajo, da dobivajo čedalje več vprašanj o možnostih pridobitve ustrezne pravice intelektualne lastnine.
DOMNEVNI PRIMERI KRAJE IP V SLOVENIJI
V ilustracijo vsega zgoraj napisanega smo skušali najti kak primer iz domačega okolja, ki bi primerno ponazoril različne možnosti sporov okrog IP, hkrati pa osvetlil tudi realno stanje na tem področju v Sloveniji. Naleteli smo na dva zanimiva primera, oba pa smo bili prisiljeni obravnavati v rokavicah, saj pri prvem ni prišlo niti do (pri)tožbe domnevno oškodovane strani, pri drugem pa je stanje tako zapleteno zaradi dejstva, da je primer trenutno v obravnavi na sodišču. V obeh primerih smo tako za mnenje vprašali obe strani, ki sta tako imeli priložnost bralstvu Mojega Mikra predstaviti svoje argumente in stališča.
Primer 1: Sosed in Geek Squad
Ker je bilo v zadnjem času po slovenskih forumih in blogih napisanih nadpovprečno število negativnih odzivov na celostno grafično podobo ter marketinške prijeme podjetja Sosed, ki se ukvarja z zagotavljanjem računalniške pomoči na domu, med njimi pa je tudi precej namigovanja in celo eksplicitnih izjav (seveda predvsem anonimnih), da si je Sosed »sposodil« CGP od znanega tujega ponudnika podobnih storitev Geek Squad, se je celotna zadeva ne glede na (ne)pravilnost teh trditev zdela zanimiva kot del tega članka. O primeru smo zato povprašali tako Soseda kot tudi Geek Squad.
Od Soseda smo prejeli naslednji odgovor, ki ga objavljamo v celoti.
»Podjetje Sosed je pionir na področju računalniškega servisa na domu. Uporablja uniformo in podobo, ki jo poznajo v ameriški policiji, uporablja pa se tudi v IBM-u in v NASI ter je priljubljena kombinacija James Bonda, Blues Brothersov, pa tudi nasploh je stereotipna podoba računalnikarjev. Pri Sosedu poskušamo uporabljati prav to podobo, ki je mešanica podobe ameriške policije in James Bonda, po drugi strani pa podobe IBM-ovih strokovnjakov, saj želimo poudariti našo strokovnost in odzivnost. Žal te podobe ni možno zaščititi, zato imamo tudi pri Sosedu zaščiten samo logotip. Če morda niste vedeli, naš logotip skriva poleg simpatičnega imena SOSED tudi skrit pomen – SOS + računalniška miška (ED). Naši naročniki imajo za programsko opremo praviloma licence, saj kupujejo računalnike z že nameščenim sistemom ali pa se odločajo za dodaten nakup programske opreme. BSA-jev portal spremljamo, občasno pa se nanje obrnemo tudi za kak nasvet ali informacijo.«
Od Geek Squada oziroma podjetja Best Buy, ki je lastnik blagovne znamke, smo prejeli naslednji odgovor:
»Hvala za vaše elektronsko sporočilo v zvezi s podjetjem Sosed. V tem trenutku mora Best Buy hvaležno zavrniti vašo ponudbo za sodelovanje v članku. Hkrati se vam zahvaljujemo za vaš čas in vam želimo veliko sreče z vašim člankom.«
Komentar: Odgovori govorijo sami zase. Enako pa je tudi z dejstvom, da nam je v imenu Geek Squada kratko in jedrnato (ne)odgovorila piarovska pripravnica Jill. Vsa čast in slava njenemu siceršnjemu delu, liku in poslanstvu, toda zadeva, kakršna je možnost kršenja avtorskih pravic do CGP blagovne znamke Geek Squad je bržčas vredna tudi pozornosti njenega šefa. Razen seveda v dokaj verjetnem primeru, da je slovenski trg za Geek Squad nekaj povsem eksotičnega in irelevantnega.
Kljub edinole pravilni želji po objektivnosti in nepristranskosti tega pisanja pa v tem komentarju preprosto ne moremo mimo naslednje ugotovitve, do katere nas je pripeljala primerjava nekaterih virov. Stopnja piratstva v Sloveniji kljub svoji, skozi leta že skorajda sumljivi, linearnosti ostaja pri 46 odstotkih. Po drugi strani Sosedovi »agenti« kljub svoji nedvomno obsežni bazi naročnikov nikoli ne naletijo na takšne, ki bi imeli nameščen kak primerek piratske programske opreme. Razlage so lahko zgolj tri, in sicer močno pretirana registrirana stopnja piratstva, nepazljivost Sosedovih agentov pri pregledu pristnosti programske opreme naročnikov, ali pa že kar precej neverjetna statistična anomalija.
Moj mikro, oktober 2009 | Boštjan Klajnščak |
