PROBLEM

Na cestah se vsakodnevno ubije več kot tisoč ljudi, kar sicer le redke gane, a to kruto številko je treba čimprej zmanjšati. Ker smo ljudje bolj kot ne egoistična bitja in se preredko vedemo racionalno in razumno, v povečanem prometu boljših rešitev od sodobne infrastrukture skorajda ni več. Z najrazličnejšimi sistemi je mogoče predvideti, da bo na cesti prišlo do težav in nanje opozoriti voznike pravočasno in predvsem na pravi način.
Da bo novi sistem uporaben, mora biti vdelan v čimveč vozil. Prav zato tudi največji optimisti ne predvidevajo, da bi ga začeli redno uporabljati prej kot v letu 2012. Do takrat si bodo v okviru številnih projektov, ki jih izvajajo na temo komunikacije v cestnem prometu po vsem svetu, prizadevali predvsem doseči standardizacijo vmesnikov in opreme, ki bi jo nato začeli vgrajevati v vse novo izdelane avtomobile.

V2V

General Motorsov projekt V2V (Vehicle to Vehicle) je torej le eden od mnogih, a hkrati dobro nakazuje, kaj vse se bo v prihodnsoti dogajalo med vožnjo. Prva naloga razvijalcev je čimbolj zmanjšati vpliv najrazličnejših sporočil na zbranost voznika. Zato je sistem inteligenten in začne opozarjati šele, ko se avtomobil zares približa nevarnemu odseku.
Glavni gradnik sistema je osrednja enota, v kateri se zbirajo vse informacije, pridobljene s strani drugih vozil in cestne infrastrukture. Prav ste prebrali: osrednjega sistema v projektu V2V ni, vse se dogaja na cesti, komunikacija poteka priložnostno (ad hoc), med posameznimi udeleženci, ki informacijo nosijo s seboj, dokler je to potrebno.
Za prenos podatkov je uporabljen standard wi-fi, a se hekerji ne smete veseliti prekmalu: jasno je, da v avtomobile ne bodo vgrajevali podpore že znanim protokolom a, b ali g, ki jih uporabljamo za povezovanje v računalniška omrežja, pač pa bo šlo za bolje varovan in zaščiten protokol 802.11p. Poleg tega bo moral imeti vsak avtomobil vdelan sprejemnik GPS, saj je ugotavljanje lokacije bistveno pri določanju, kakšno opozorilo bo posredovano vozniku.

PREIZKUS

Da bi novinarjem čimbolj plastično prikazali, kako sistem deluje, so pri General Motorsu razvili sedem scenarijev, ki ponazarjajo vsakodnevno dogajanje na cestah. Sistem je deloval v štirih avtomobilih znamk, ki sodijo pod okrilje General Motorsa, ustrezne oddajnike so postavili še na simulirano gradbišče in z njimi opremili policijsko vozilo.
Prikaz delovanja smo začeli z opozorilom na mrtvi kot. Kdor vozi avtomobil višjega razreda, morda takšno opozorilo že pozna, a gre v tem primeru za sistem, ki je vdelan v avtomobil in (denimo s kamero) zaznava, ali je ob njem še kakšno vozilo. Pri opozarjanju na mrtvi kot v okviru V2V pa avtomobila komunicirata med seboj, ob nameravani spremembi smeri pa sistem ugotovi, da brez nezgode ne bo šlo in na to voznika opozori z lučko na vratih v višini zunanjega vzvratnega ogledala (na notranji strani, seveda). Vozniku ob tem zavibrira sedež na strani, kamor je želel zaviti.
Ne ravno vsakodnevno, a prav lahko se vam na poti zgodi, da šele tik pred zdajci ugotovite, da avtomobil pred vami na cesti stoji – denimo zaradi okvare. Tudi v tem primeru lahko komunikacija med voziloma prepreči nalet: voznika opozori z zvočnim signalom, grafiko na zaslonu in vibriranjem sprednjega dela sedeža. Na oviro je avtomobil pozoren že dosti prej, saj mu informacijo prenesejo nasproti vozeči. Tu bi lahko izkoristili tudi podatke s tipal, ki so v avtomobilih, denimo zavornega sistema ABS, saj se ta navadno vključi ob močnem zaviranju zaradi nenadejanega zastoja na cesti.
Podobno bi se obnesel tudi signal s tipal, ki skrbijo, da sistem za nadzor stabilnosti ESC (ponavadi ga označujemo tudi z ESP) prepreči zdrs vozila. V običajnih okoliščinah se ESC vključi ob prehitri vožnji skozi ovinek, lahko pa tudi zaradi spolzkega ali ledenega cestišča – v tem primeru bi bili nasproti vozeči avtomobili hitro obveščeni o lokalni nevarnosti (ne pozabimo, v avtomobilih so predvideni sprejemniki GPS), to informacijo pa bi nato prenesli še do tistih vozil, ki se vozijo v isti smeri kot vozilo, ki je imelo težave s stabilnostjo.
Zanimiv je bil prikaz delovanja sistema, ko je v bližini avtomobila vozilo s prednostjo (rešilno, policijsko ali gasilsko vozilo). Že res, da nanj opozarja vključena sirena, a dejstvo je, da se mnogo voznikov zmede, ker ne vedo natančno, od kod prihaja zvok. Če vozila komunicirajo med seboj, to ni težko ugotoviti: smer prihoda in oddaljenost vozila s prednostjo se zariše na zaslon in voznik lahko sam oceni, kako hitro oziroma ali se sploh mora umakniti.
Kot dodatek smo se lahko zapeljali še po simuliranem gradbišču, na katero smo bili pravočasno obveščeni (pa čeprav je bilo za ovinkom), na zaslonu se je točno zarisalo, da se bo treba premakniti na sosednji voznik pas, ob tem je bila dodana informacija o veljavni omejitvi hitrosti. Predvsem pred gradbišči se dostikrat dogaja, da prihaja do nenadnih zastojev, zato ni bilo odveč preveriti, kaj se zgodi, ko vozniki pred teboj začnejo divje zavirati. Postopek je podoben kot pri na voznem pasu ustavljenem vozilu: sistem opozori zvočno in na zaslonu, doda vibriranje sprednjega dela sedeža, hkrati pa začnejo utripati zadnje luči spredaj vozečega (ali že stoječega) vozila. Informacij, da gre nekaj narobe, je torej več kot dovolj, njihovo neupoštevanje pa skoraj neopravičljivo.

PRIHODNOST?

Ob vse večjem prometu in vse bolj raznolikih udeležencih se postavlja vprašanje učinkovitosti tovrstnih sistemov. Vedeti namreč moramo, da vse skupaj ne bo poceni, hkrati pa se bodo morale avtomobilske tovarne potruditi in takšen sistem vgraditi tudi v najcenejša vozila, kar pomeni, da ga končnim kupcem ne bodo smele prav drago zaračunavati. Seveda bo najprej treba določiti skupne standarde, saj bo morala komunikacija brez težav potekati med vsemi avtomobilskimi znamkami, vključiti se bodo morali tudi izdelovalci (ob)cestne opreme.
Projekt V2V bo v prihodnjih mesecih zaživel na običajnih cestah v okolici Frankfurta, kjer bodo med trajanjem preizkusa sodelovali tudi z lokalnimi radijskimi postajami in tako zagotovili javno obveščanje tudi tistim, ki sistema nimajo. Tako bi avtomobili z V2V lahko poročali o dolžini kolone, nevarnosti naleta, slabih voznih razmerah (megla, spolzko cestišče in podobno), seveda pa bi v tem primeru za realno obveščanje potrebovali podoben signal z več avtomobilov, saj bi le to lahko zagotovilo točnost informacije. Verjamemo, da bodo po koncu testiranja objavili izsledke, takrat pa bomo tudi bolj natančno izvedeli, kdaj in kako se bodo lotili projekta komuniciranja med vsemi avtomobili.

Boštjan Okorn