Prevozno sredstvo, s katerim razdalje premaguješ ravno dovolj hitro, da nobeno mesto ni preveliko, a hkrati dovolj počasi, da si mesto lahko tudi ogledaš, se vrača v velikem slogu. Kot smo danes že navajeni, so zraven pripeli tudi izsledke tehnološkega razvoja zadnjih let.

Najbolj znan in razvpit primer je ureditev kolesarjenja v Parizu. Namesto vožnje po temi z metrojem ali po polnih cestah z avtomobilom oziroma avtobusom si lahko obiskovalci in seveda prebivalci francoske metropole na eni od izposojevalnic, ki med seboj niso oddaljene več kot 300 metrov, izposodijo kolo in se z njim zapeljejo po dodelani mreži kolesarskih stez. Velib, kot so sistem poimenovali se je prijel neverjetno hitro, JCDeaux, ki ga je postavil, pa ga je že razširil tudi na druga mesta. Preizkusili smo ga v Lyonu.

Z MESTNIMI KOLESI PO LYONU

Med sprehodom po tem, drugem največjem francoskem mestu možnosti izposoje koles ne moreš spregledati. Postajališč z vsaj desetimi, največkrat pa več kot dvajsetimi prostori za kolesa je namreč 340, najlažje jih je najti na mestnih trgih, pred vhodi v parke in blizu glavnih mestnih znamenitosti. Sistem je zasnovan tako, da izposoja poteka povsem samodejno, nikjer ni nobenega čuvaja ali druge osebe, ki bi pri tem pomagala.

Pred prvo izposojo se je treba v sistem prijaviti. Terminal sprejema kreditne kartice s čipom in rezervira 150 evrov za primer, če kolesa nekoč ne bi vrnili. Dnevna izposoja (24 ur od prve prijave), ki je najprimernejša za turiste, stane en evro, vse naslednje prijave pa uporabnik izvede s kodo, ki je natisnjena na potrdilu, ki ga izda avtomat po prijavi.

Polurna izposoja je brezplačna, nadaljnja polurna plačila pa so nižja za krajši čas in bistveno višja za daljši čas izposoje. S tem so zagotovili, da se kolesa vračajo in hitreje obračajo. V praksi je problem daljših voženj zelo preprosto rešljiv: po dobrih 20 minutah začneš iskati izposojevalnico, tam »vrneš« kolo in si ga takoj nato znova izposodiš. Vse skupaj ti ne vzame več časa kot čakanje na zeleno luč pred semaforjem.

Izbira kolesa je nadvse preprosta. Po prijavi in vpisu kode se na zaslonu pojavijo številke prostorov, kjer so še prosta kolesa, po pritisku na eno od njih pa z ustreznega prostora kolo preprosto potegnemo. Pred tem je dobro pogledati, ali je sploh brezhibno, saj se kljub rednemu preverjanju s strani terenske ekipe lahko zgodi, da ima kakšno kolo izpraznjeno zračnico oziroma je drugače neuporabno.

Kolesa se bistveno razlikujejo od tistih, ki jih lahko kupite v trgovini, tako da je že od daleč vidno, da se vozite na izposojenem. Omogočajo hitro nastavitev krmila in sedeža, imajo pa tudi tri, ne vedno delujoče prestave. Vsa kolesa imajo spredaj košaro, dodana pa je tudi ključavnica, s katero kolo zaklenemo, ko ni v uporabi in ga še nismo vrnili. Samo vračilo je še preprostejše, saj je treba zgolj najti prosto stojalo, kolo poriniti vanj, in če se zasliši pisk, je izposoja uspešno končana. Kdor želi, si lahko še natisne potrdilo o izposoji.

Jasno je, da se za tako nizek denar (redni uporabniki plačajo še manj, le 15 evrov na leto) posel z izposojo koles ne splača. Prav zato pa projekt vodi JCDecaux, ki je eno od vodilnih podjetij s področja trženja mestnih ulic. Kolesa v Lyonu sicer (še) niso potiskana z reklamnimi sporočili, a zagotovo kmalu bodo, še posebej če se bo mesto po začetnem navdušenju odločilo zmanjšati subvencijo. Vprašanje pa je, če ni ravno v interesu mesta, da ponudi svojim prebivalcem, gostom takšno izposojo, saj se zagotovo bistveno zmanjša število prevoženih kilometrov z avtomobili, hkrati pa se na kolo podajo tudi tisti, ki se bojijo kraj – ko izposojeno kolo blizu končnega cilja postavijo na postajo, je njihovih skrbi konec.

Moj mikro, Julij-Avgust 2009 | Boštjan Okorn