V zadnjih tridesetih letih je človeški transport prav zares podivjal in povsem prav je, da ga malo umirimo. Če vas apokaliptične napovedi okoljskih strokovnjakov, ki so si zanje prislužili Nobelovo nagrado, ne ganejo, ste spremenjene razmere zagotovo občutili tudi v žepu. Kako se torej še naprej voziti z avtomobilom in pri tem privarčevati, zraven pa še prispevati k čistejšemu okolju?

NIČTA STOPNJA IZPUSTOV

Ker smo v vprašanju predvideli, da se bomo še naprej vozili z avtomobilom (smo pač tako razvajeni), takoj odpade klasičen odgovor: več pešačenja in kolesarjenja, pa bo! Zato je prvi predlog povezan s povsem ničtim izpustom, za katerega pa verjamemo, se večina, vsaj danes, še ne bo odločila. V ta namen bo namreč treba kupiti vozilo na električni pogon z možnostjo polnjenja baterije na običajni vtičnici. Ponudba ni velika, bolj kot ne gre za posamezne poskuse navdušencev, ki želijo dokazati, da nafta ni vedno edina rešitev za pogon. Ker želimo doseči ničto stopnjo izpustov, takoj odpade polnjenje baterij iz javnega omrežja, pa čeprav ste naročeni na zeleno energijo. Na hišo bo treba namestiti panele s sončnimi celicami, tisti iz bolj vetrovnih področij lahko dodate še kakšno manjšo vetrnico in – kar naenkrat se boste vozili povsem brezplačno. No, še pred tem bo treba seči v žep po vsaj 50.000 evrov za majhen mestni avtomobil oziroma vsaj dvakrat več za družinskega.

VODA IZ IZPUŠNE CEVI

Pri nas trenutno še ni veliko govora o pogonu na vodik, a v tujini so poskusno že razvili omrežje črpalk, ki omogoča, da se vsaj na določeni relaciji prepelješ tako, da iz izpušne cevi curlja zgolj voda. Tudi v tem primeru bo, torej, treba orati ledino, kupiti posebej predelan avtomobil (najglasnejša pri razvoju sta BMW in General Motors, nekaj na to temo seveda razvijajo tudi drugi) in nekako priti do vodika. Najpreprostejša je trenutno elektroliza vode iz domačega omrežja, a tu se spet srečamo s problemom povečanja porabe električne energije, zaradi česar bodo najbolj okoljevarstveni spet morali poskrbeti, da jo dobijo iz obnovljivih virov. Cena tovrstne rešitve je približno enaka kot pri električnem avtomobilu, vodik pa, to ste že ugotovili, je v tem primeru zgolj dodatek, ki poskrbi za pogon, ko akumulatorjem poidejo moči.

KRIŽANCI

Kot ste lahko opazili, se o alternativno gnanih vozilih vse prevečkrat še vedno govori kot o futurizmu in tudi pogled na ceste to dejstvo potrdi. Električna vozila so našla svoj prostor v zelo nišnih razmerah, denimo pri ljubljanskih komunalcih ali pariških javnih službah, v garažah slehernikov jih, žal, ne boste našli. Zato pa so tja že zašla hibridna vozila, saj se je njihova prodaja po vsem svetu povzpela čez milijon – predvsem zahvaljujoč Toyoti Priusu. No, poleg priusa lahko pri nas kupite tudi hibridno Hondo Civic in dva prestižna Lexusa, v vsakem primeru pa boste za tovrstno vozilo odšteli vsaj 25.000 evrov.

Nato se boste sicer lahko vozili popolnoma neslišno, pri pospeševanju vam bo s pridom pomagal visok navor elektromotorja, med relacijsko vožnjo pa prednosti hibridnega pogona skoraj ne boste opazili. Nakup takšnega vozila je zato manj racionalen in bolj čustven, saj ima vsak lastnik zagotovo dober občutek, da je vsaj nekaj pripomogel k zmanjšanju izpustov CO2. No, bodimo še malce pikri: vsaj pri Lexusovem športnem terencu bi lahko mimogrede pripomnili, da bi veliko več kot z izbiro hibridnega pogona naredili zelo preprosto, z izbiro drugačne vrste avtomobila.

ZELENI MOTORJI

Zato lahko vsem, ki želijo privarčevati pri porabi goriva in vsaj malo prispevati k manjšemu onesnaževanju, trenutno bolj kot hibride priporočamo avtomobile z učinkovitim, predvsem dizelskim motorjem. Spoznali jih boste bo različnih oznakah, kot so Blue Efficiency (Mercedes-Benz), Bluemotion (Volkswagen), Efficiency Dynamics (BMW) in podobno. Skupno tem projektom je, da so v tovarni pod drobnogled vzeli znan motor, mu prilagodili elektroniko, avtomobilu pa z nekaterimi dodatki omogočili, da bolje reže zrak in s posebnimi pnevmatikami dosegli manjši kotalni upor.

MEHKI HIBRIDI

A to še ni vse. Nekateri zeleni modeli se ponašajo še z regeneracijo zavorne sile in sistemom ustavi-spelji (start-stop), ki med stanjem na mestu pod določenimi pogoji izključi delovanje motorja, ta se zažene takoj, ko voznik spusti zavorni ali pedal sklopke. Morda se zdijo to malenkosti, a po nekaj kilometrih vožnje opaziš, da vse skupaj ni prav nič moteče, po nekaj 100 kilometrih pa izračunaš vsaj za desetino nižjo porabo. In si dobre volje, ker si nadoknadil izgubo zaradi uporabe klimatske naprave (ki ima seveda tudi druge, z varnostjo povezane naloge, a okoljevarstveniki te pozabljajo, ko jo označujejo za potratno). No, na začetku vse skupaj stane tisočaka ali dva več kot, če bi kupili podobno zmogljiv, a ne zelen avtomobil.
Svoj lonček je na ta štedilnik pritaknil tudi mali Smart, ki se ponaša z oznako MHD (Micro Hybrid Drive), a z njo zgolj izkorišča industrijsko oznako mehki hibrid, ki pritiče vsem vozilom z vsaj enim od ukrepov za zmanjšanje porabe ali regeneracijo zavorne sile. A Smarta tu ne omenjamo zgolj zaradi tega po(ne)srečenega lovljenja vala potrošniške osveščenosti. Nasploh je namreč treba povedati, da so ravno majhna vozila tista, ki bi morala v prihodnosti bistveno bolj pripomoči k zmanjšanju odvisnosti od fosilnih goriv – danes je njihova naloga še povsem drugačna.

NE ČAKAJTE NA INŽENIRJE

Zato, na koncu, a sploh ne najmanj pomembno: glede na to, da industrija še naprej zavlačuje predstavitev novih pogonskih agregatov, ki bi jim bilo za nafto prav malo mar, morate prvi korak storiti sami. Najprej z racionalnim nakupom avtomobila, kar športni terenci, denimo, zagotovo niso. Nato in vsakodnevno pa predvsem z načinom vožnje. AMZS je pred predsedniškimi volitvami s kandidati naredil zanimiv test. Najprej so jim pustili, da po začrtani poti vozijo tako, kot pač znajo, nato pa so isto pot opravili po okoljskih navodilih inštruktorjev. Brez težav jim je v povprečju uspelo zmanjšati porabo tudi za več kot liter na 100 kilometrov, to pa so že vrednosti, ki jih oglašujejo pri zelenih avtomobilih in celo hibridih. Takšno varčevanje je popolnoma brezplačno: voziti je treba v pravi prestavi, speljevati in zavirati zmerno, odpade vsakršno divje zaganjanje in zaviranje tik pred rdečo lučjo – vse omenjeno pa je zelo preprosto, če le opazujemo promet več kot samo en avtomobil pred nami. Poskusite in morda se boste začudili: varčevalno tehniko imate v svojih nogah in predvsem glavi, zato ne čakajte na inženirje. Liter na 100 kilometrov pomeni 150 litrov na leto, to pa je okrog 180 evrov. Tri polne posode goriva, torej!

Moj mikro, September 2008 | Boštjan Okorn