Tehnologija branja registrskih tablic je osnova za sistem pobiranja pristojbine za vstop vozilom v mesto London. Za kaj gre? V tem mestu so se pred leti zavedli problema prevelike prometne obremenitve mestnega jedra v času prometnih konic. Vam to kaj diši po stanju v Ljubljani? Da bi razbremenili središče mesta, so sklenili, da morajo vsa vozila, ki želijo v mesto, za to plačati, in kot je nam znano, ne prav malo. Mesečni pavšal (vinjeta) ne bi dosegel cilja, hkrati pa bi bilo malce čudno, če bi na vstopnih mestih postavili plačilne postaje. Tehnologija branja registrskih tablic je bila optimalna rešitev. Na primerna mesta so namestili videokamere, ki slike vstopajočih vozil pošiljajo v centralo, kjer vozila nato identificirajo in njihovemu lastniku izstavijo račun. Podoben sistem lahko vidite tudi pred plačljivi avstrijskimi predori. Oba sistema lahko zaradi jasnih razlogov (povezava vozila z njegovim lastnikom) uporabljajo le domačini. Ker je tujih vozil v Londonu bolj malo (vožnja po desni), je zadeva za lokalno prebivalstvo delujoča, tisti redki tujci, ki pridejo, pač vstopajo brezplačno. V Avstriji, kjer je tujcev veliko, pa plačevanje poteka na druge načine, torej prek klasičnih plačilnih mest.

Kljub dobrim rezultatom in razvitih rešitvah (na primer www.tenzor.si) pa ta rešitev za elektronsko plačevanje na avtocestah ni ravno uporabna. Problem je zahteva za določeno hitrost premikanja vozila, pri kateri je prepoznavanje tablic še mogoče. Slika vozila se zajema prek kamere, ki zagotavlja prepoznavnost registrske tablice tako podnevi kot ponoči in ni občutljiva na vremenske razmere. Za to je treba zagotoviti, da razdalja med kamero in vozilom ni prevelika. Prepoznava registrske tablice deluje na podlagi tehnologije OCR (optično prepoznavanje znakov), ki je prilagojena prepoznavi avtomobilskih tablic. Prepoznati je mogoče tako enovrstične kot dvovrstične registrske tablice. Bo pa ta tehnologija našla svoje mesto v našem življenju. ZGledov njene uporabe je kar nekaj. Na primer samodejno plačevanje parkirnine, preprečevanje pobegov s bencinskih servisov ali nadzora vozil na mejnih prehodih.

NAJBOLJ STVAREN ...

Tudi sistem elektronske cestnine z uporabo mikrovalov je že mogoče srečati v praksi. Uporabljajo ga v sosednji Avstriji in rabi za zaračunavanje cestnine tovornim vozilom. Na osnovni ravni zadeva deluje zelo podobno kot pri nas poznani sistem ABC, le da v tem primeru govorimo o cesti brez fizičnih cestninskih postaj. Na plačljivih odsekih avtocest so na določenih razdaljah (oziroma strateških mestih) nameščena mikrovalovna tipala, povezana v omrežje, v vozilu pa je identifikacijska naprava. Prehod vozila se zabeleži v centrali, kjer izstavljajo račune (v tem primeru vozilo identificirajo) ali zmanjšajo dobroimetje na računu (anonimna metoda).

Če bi hoteli z mikrovalovno tehnologijo DSCR zgraditi sistem za vse udeležence v prometu, bi bilo treba določiti skupni standard, ki bo veljaven po vsej Evropi (predlagano je frekvenčno območje 5,8 GHz). Velika prednost tehnologije je v tem, da je že preizkušena, poznamo pa tudi cene vse potrebne opreme. Tehnologija je primerna tudi pri odločitvi za cestninjenje na priključkih (uvozih na avtoceste), saj je obcestna oprema bistveno preprostejša od opreme, namenjene cestninjenju med priključki − gre namreč pretežno za enopasovne steze, na katerih je hitrost vozil nižja. V vozilu nameščene komponente so manj tehnično zahtevne, s tem tudi cenejše in enostavneje je zagotoviti anonimnost uporabnika. Po drugi strani pa ta tehnologija zahteva dokaj visoko naložbo v cestno infrastrukturo, hkrati pa je sistem težko razširiti na vse ceste v državi ali celo v Evropi. Preprosto prevelik strošek.

... IN NAJBOLJ VSEOBSEGAJOČ SISTEM

Sistem satelitskega elektronskega cestninjenja temelji na inteligentni napravi v vozilu, ki na osnovi sprejetih elektronskih snopov iz satelitske signalizacije vsak trenutek beleži položaj vozila. Od tu naprej je možnih več scenarijev, kako izvesti plačilo in kako zagotoviti anonimnost. Opisali bomo zgolj najverjetnejšega, saj omogoča najvišjo stopnjo anonimnosti. Ob prehodu vnaprej določene obračunske točke (virtualne cestninske postaje) naprava samostojno izvede operacijo obračuna in plačevanja. To z drugimi besedami pomeni, da morajo biti v pomnilniku naprave v vozilu tudi podatki o cestnem omrežju (položaji virtualnih točk). Če so vsa plačila izvedena in naprava v vozilu normalno deluje, bo ob prehodu vozila skozi kontrolno točko naprava iz vozila prek GSM-komunikacije v centralni nadzorni sistem sporočila le kategorijo vozila, medtem ko konkretne identifikacije naprave oziroma vozila ne sporoči. Če pa gre za kršitev (prazen račun), naprava sporoči vse potrebne podatke za uspešno identifikacijo vozila. V tem pogledu se zadeva močno razlikuje tudi od sistema ABC, kjer je stanje na računu zabeleženo v sistemu (omrežju oziroma strežniku operaterja) in ne v napravi v vozilu. Vse informacije in zgodovina se hranijo izključno v napravi v vozilu in vsebina se obravnava kot zaupni osebni podatki v posesti uporabnika vozila. EU še ni priporočila standarda, na osnovi katerega bi sistem deloval (to naj bi naredili predvidoma naslednje leto).

Satelitska tehnologija še ni dovolj preizkušena in natančnost določanja položaja s sateliti ni dovolj velika. Tudi odstopanje nekaj metrov, ki jih navigacijske naprave z naloženimi vektoriziranimi zemljevidi preprosto zanemarijo, bi lahko pomenilo velik problem. Si predstavljate, da bi vozili po gozdni poti ali vzporedni cesti, ki je od plačljive avtoceste oddaljena le nekaj metrov, in nato prejeli račun? Prevoženi segmenti si morajo slediti v smiselnem zaporedju in vozilo ne more biti na nasprotnem voznem pasu, čeprav je fizično samo nekaj metrov stran. Prav tako vozilo ne more biti na spodnjem cestišču, ko čez most prečka drugo cesto. Ima pa satelitska tehnologija tudi prednosti. Veliko enostavneje jo je razširiti na vso cestno infrastrukturo, saj razen kontrolnih mest (ta so lahko tudi mobilna) ne zahteva izgradnje dodatnih elementov v cestni infrastrukturi.

V praktičnem nemškem primeru je tovorno vozilo opremljeno z identifikacijsko napravo OBU (on board unit), ki sprejema podatke iz satelitov in tako določa svoj trenutni položaj. V napravo so vneseni vsi podatki o plačljivih odsekih cest, tako da ta sama zazna, ali je vozilo na plačljivi cesti ali ne. Ko vozilo plačljivo cesto zapusti, kar mu zopet pove preverjanje trenutnega položaja z naloženimi podatki, naprava v vozilu izračuna znesek, ki ga moramo plačati, in ta podatek takoj ali v prej določenih časovnih zamikih prek omrežja mobilne telefonije pošlje v obračunski center. Naprava v vozilu je torej tudi plačilna enota, ki s spremljanjem satelitov izračuna število prevoženih kilometrov (pri izpadu satelitskega omrežja si pomaga s podatki iz tahometra) in ga pomnoži s ceno za kilometer vožnje, ki je odvisna od vrste vozila. Vidimo, da je v tem konkretnem primeru v napravi vpisanih kar nekaj podatkov, ki enoznačno določajo vozilo, ceste in tudi ceno cestnine. Vsake toliko so na nemških cestah stalna ali premična tipala (kontrolne ročke), katerih naloga je zgolj preverjanje, ali so vozniki opremljeni s potrebno napravo, oziroma v primerih, ko se ti odločijo za vnaprejšnjo plačilo cestnine (samodejni plačilni avtomati), ali so cestnino poravnali.

KOPICA TEŽAV

Dokler sistem deluje znotraj ene same države, kjer se cene ne spreminjajo pogosto in kjer je že dolgo znano, katere ceste so plačljive in katere ne, je sistem dokaj enostavno zgraditi, ne glede na to, za katero tehnologijo se odločiti. Veliko bolj problematično je zgraditi sistem, ki bo deloval v celotnem področju Evropske skupnosti. Najprej je treba uskladiti kategorije vozil, tako da so te povsod enake. Nekaj ur birokratskih sestankov, kreganja in usklajevanja in stvar je urejena. S cenami pa je druga pesem. Še dolgo (morda tudi nikoli) ne bomo priča poenotenju cen po vseh državah Evropske unije. Eni bodo požrešnejši in bodo hoteli veliko denarja, drugi bodo hoteli omejiti le tovorni promet in bodo zasolili cene za tovorna vozila, tretji bodo videli v povečanju prometa druge možnosti in bodo cene spustili. Tehnološko gledano bi bilo mogoče tudi, da bi imela naprava v svojem pomnilniku vse mogoče cene in podatke o plačljivih odsekih cest po Evropi, vendar bi to vplivalo na njeno ceno. Pa še rešiti bi bilo treba problem, kako pravočasno in po potrebi te podatke osvežiti v milijonih naprav v vozilih, tudi če ta niso na cesti, temveč parkirana v domači garaži. Med seboj po treba povezati tudi prej omenjene centre in doseči združljivost sistemov in naprav v vozilu. Torej, če se Nemec vozi po naših cestah, naj uporablja napravo, ki jo je kupil v Nemčiji, in tudi račun naj mu pošlje tamkajšnji center. Priča bomo sporazumom o gostovanju v tujih cestnih omrežjih, torej podobno kot v svetu mobilne telefonije.

Svojevrstno težavo pomeni tudi zahteva (potreba) po vdelavi posebne naprave v vozila. Absurd je pričakovati, da bomo vozniki pripravljeni v celoti kriti njihovo ceno, še zlasti če bo v Evropi več samostojnih sistemov, ki jih bo ta morala podpirati. Nekdo jih bo moral subvencionirati. Država, če bo sama obračunavala cestnine, ali zasebni koncesionar, ki bo prevzel ta posel. Privatizacija te storitve bi bila za državo verjetno ugodnejša, saj ne bi vlagala in nato vzdrževala določene organizacije (potrebno opremo za zaračunavanje, reševanje sporov in plačevanje ljudi), pa še koncesijo bi lahko veselo pobirala. Rešiti bo treba še en na prvi pogled ne tako pereč in vsekakor rešljiv problem. Kdo bo poravnal stroške uporabe mobilnega omrežja za pošiljanje podatkov, če bo ta kanal izbran za to nalogo?