Ne slepite se, za vsem stoji ameriško obrambno ministrstvo oziroma agencija DARPA (Defense Advanced Research Projects Agency), tekmovalci pa so še kako iz civilne sfere: med seboj se, tudi prestižno, udarijo različne univerze.

Glavni namen Mestnega izziva (Urban Challenge), kot se program uradno imenuje, je kljub prijaznemu imenu predvsem razviti vojaško vozilo, ki bo udarilo po sovragih, po možnosti prišlo iz bitke, zagotovo pa pri tem ne bi tvegalo človeških življenj na »naši« strani. Vozila preverjajo v gostem mestnem prometu, kjer simulirajo dobavo vojski med vožnjo po običajnih križiščih oziroma krožiščih, pri tem pa se morajo spretno izogibati nenadnim oviram.

Pred končnim tekmovanjem (letos je bilo v začetku novembra) potekajo številna regionalna, na katerih izberejo finaliste, ki se nato pomerijo za denarno nagrado: zmagovalec je deležen dveh milijonov ameriških dolarjev, drugouvrščeni se mora zadovoljiti z milijonom, tretji s skromno polovico milijona dolarjev. Prvo tekmovanje so izvedli marca 2004 in je bilo v primerjavi z zadnjim na videz kot mala malica: vozila so morala priti na 142 milj (228,5 km) oddaljen cilj, a po puščavi, kjer sicer so nenadne ovire, a ni drugega tekočega prometa. Vseeno nobenemu od 15 finalistov ni uspelo …

Leto dni pozneje so na cilj 132 milj (212,5 km) dolge proge prišla že štiri vozila, pri čemer velja omeniti, da so morala premagati tudi časovno mejo 10 ur. Dva milijona so pobrali razvijalci s Stanfordske univerze. Letos so, kot že omenjeno, vse skupaj postavili v mestno okolje in zato tekmovanje naredili zanimivo tudi za slehernike – kdo ne bi rad med vožnjo proti službi namesto stalnega stresnega spremljanja reakcij drugih voznikov v roke vzel časopis in kavico ter se popolnoma prepustil spočitemu nevidnemu vozniku?

Poraženci prejšnjih dveh tekmovanj so postali letošnji zmagovalci: prvo nagrado so namreč odnesli domov mojstri z univerze Carnegie Mellon, zaradi katerih je Stanford tokrat domov odnesel polovico manj denarja kot pred dvema letoma. Tekmovanje je potekalo v južnokalifornijski puščavi Mojave na prostoru nekdanje letalske baze. Bolj kot vse drugo je glede na spremenjen način tekmovanja prišlo v ospredje nekaj drugega: že res, da je kakšen od avtomobilov končal kot razbitina, a dejstvo je, da so robotsko vodena vozila postala realnost. Zmagovalci in poraženci so zato že napovedovali nove sisteme, ki bi jih lahko v običajnih avtomobilih videli že v kratkem, njihov skupni imenovalec pa je: reševanje kritičnih položajev in, na koncu, tudi življenj.

Vsemu navkljub se je namreč izkazalo, da bi tudi zmagovalni avtomobil v krutem mestnem svetu hitro končal svojo pot. Od 35 udeležencev glavnega tekmovanja jih je že pri preizkusu pogorelo kar 24, od enajstih vozil, ki so zares tekmovala, pa jih je ciljno črto videlo le šest, dva med njimi prepozno, saj je bilo časa za vse naloge le 6 ur.


KAJ JE SAMODEJNO UPRAVLJANO ZEMELJSKO VOZILO?
Kot se spodobi, imajo Američani natančno definicijo vozila, s katerim lahko tekmuješ na Mestnem izzivu. Najbrž jo, vsaj deloma, že poznate: gre za vozilo, ki se pelje in usmerja povsem samo, brez voznika ali daljinskega upravljalnika. Svoj položaj in položaj drugih vozil oziroma ovir ugotavlja na podlagi številnih tipal in sistemov pozicioniranja.

Zakaj samodejno upravljano vozilo?
V letu 2001 je ameriški kongres v enem od svojih sklepov zapovedal, da mora ameriška vojska do 2015 v svojem voznem parku imeti vsaj tretjino vozil za zemeljsko bojevanje, ki se bodo sposobna premikati in delovati brez posadke. Gre torej za popolnoma vojaški projekt, s katerim želijo na različne načine zagotoviti večjo učinkovitost na bojnem polju in nadomestiti čim večji delež ponavljajočih se, umazanih in nevarnih nalog z elektronskimi pomočniki. Kako pomembna je ta naloga za ZDA, kaže tudi dejstvo, da za vsako tekmovanje izberejo določeno število projektov, ki jim namenijo ne tako majhna denarna sredstva. Letos so jih izbrali 11, 78 drugih pa se je finančno moralo pokriti samo – na glavno tekmovanje jih je prišlo le 35.

Težave je imelo celo zmagovalno vozilo Tartan Racing. Ko bi moralo kreniti na pot, se je izkazalo, da njegov sistem pozicioniranja moti sosednje vozilo, zato ni znalo določiti trenutnega položaja in pravilno začrtati poti. Omogočili so kasnejši start, pa čeprav v začetku sploh ni bilo jasno, kje je težava. Za gledalce morda zabavnih, za razvijalce pa žalostnih zgodb je bilo še nekaj: dve vozili sta se, denimo, zaleteli, ko je prvo poskušalo prehitevati. Hm, pa se ja roboti niso nalezli kakšnih balkanskih navad?

Tu je pač treba omeniti, da je šlo za avtomobile, ki so praktično enaki, kot jih srečujete vsakodnevno na cestah. Že res, da je bilo na strehi, pa še kje, polno elektronske navlake, a tudi običajni voznik se redko vozi nenatovorjen s kakšnim strešnim kovčkom ali kolesi. Skratka, na cesti bi najprej mislili, da gre za povsem serijski avtomobil, nato pa bi najbrž ustavili in si pomeli oči, ko bi videli, da v njem ni voznika. In, ja, celo veliki tovornjaki so bili med tekmovalci. Eden med njimi se je prav nerodno zvrnil pred sodnike, ki so nato pritisnili na rdečo tipko za ustavitev.

Da ne boste mislili, da bi Mestnemu izzivu lahko rekli mestna dirka: ne, pri ocenjevanju je vsaj toliko kot hitrost veljalo spoštovanje prometnih predpisov. Tudi ustavljanja pred znakom STOP, denimo. Zato je jasno, da je v vozilih vgrajeno veliko pameti, ki je uporabna tudi sama zase in jo bodo razvijalci s pridom uporabili, da pokrijejo visoke stroške sodelovanja na tekmovanju.
Na koncu vse skupaj obarvajmo še rumeno: na odprtju je sodelovala tudi konjenica ameriške vojske, plemenite živali pa kar niso hotele izvajati programa, ki so si ga zamislili. Pa ja ni pametna žival čutila, da se za pločevino avtomobilov dogaja nekaj čudnega? Če nič drugega, ji zagotovo niso ostali skriti signali številnih tipal …

Objavljeno: Moj mikro December 2007 | Boštjan Okorn