Poraženci prejšnjih dveh tekmovanj so postali letošnji zmagovalci: prvo nagrado so namreč odnesli domov mojstri z univerze Carnegie Mellon, zaradi katerih je Stanford tokrat domov odnesel polovico manj denarja kot pred dvema letoma. Tekmovanje je potekalo v južnokalifornijski puščavi Mojave na prostoru nekdanje letalske baze. Bolj kot vse drugo je glede na spremenjen način tekmovanja prišlo v ospredje nekaj drugega: že res, da je kakšen od avtomobilov končal kot razbitina, a dejstvo je, da so robotsko vodena vozila postala realnost. Zmagovalci in poraženci so zato že napovedovali nove sisteme, ki bi jih lahko v običajnih avtomobilih videli že v kratkem, njihov skupni imenovalec pa je: reševanje kritičnih položajev in, na koncu, tudi življenj.

Vsemu navkljub se je namreč izkazalo, da bi tudi zmagovalni avtomobil v krutem mestnem svetu hitro končal svojo pot. Od 35 udeležencev glavnega tekmovanja jih je že pri preizkusu pogorelo kar 24, od enajstih vozil, ki so zares tekmovala, pa jih je ciljno črto videlo le šest, dva med njimi prepozno, saj je bilo časa za vse naloge le 6 ur.

Težave je imelo celo zmagovalno vozilo Tartan Racing. Ko bi moralo kreniti na pot, se je izkazalo, da njegov sistem pozicioniranja moti sosednje vozilo, zato ni znalo določiti trenutnega položaja in pravilno začrtati poti. Omogočili so kasnejši start, pa čeprav v začetku sploh ni bilo jasno, kje je težava. Za gledalce morda zabavnih, za razvijalce pa žalostnih zgodb je bilo še nekaj: dve vozili sta se, denimo, zaleteli, ko je prvo poskušalo prehitevati. Hm, pa se ja roboti niso nalezli kakšnih balkanskih navad?

Tu je pač treba omeniti, da je šlo za avtomobile, ki so praktično enaki, kot jih srečujete vsakodnevno na cestah. Že res, da je bilo na strehi, pa še kje, polno elektronske navlake, a tudi običajni voznik se redko vozi nenatovorjen s kakšnim strešnim kovčkom ali kolesi. Skratka, na cesti bi najprej mislili, da gre za povsem serijski avtomobil, nato pa bi najbrž ustavili in si pomeli oči, ko bi videli, da v njem ni voznika. In, ja, celo veliki tovornjaki so bili med tekmovalci. Eden med njimi se je prav nerodno zvrnil pred sodnike, ki so nato pritisnili na rdečo tipko za ustavitev.

Da ne boste mislili, da bi Mestnemu izzivu lahko rekli mestna dirka: ne, pri ocenjevanju je vsaj toliko kot hitrost veljalo spoštovanje prometnih predpisov. Tudi ustavljanja pred znakom STOP, denimo. Zato je jasno, da je v vozilih vgrajeno veliko pameti, ki je uporabna tudi sama zase in jo bodo razvijalci s pridom uporabili, da pokrijejo visoke stroške sodelovanja na tekmovanju.
Na koncu vse skupaj obarvajmo še rumeno: na odprtju je sodelovala tudi konjenica ameriške vojske, plemenite živali pa kar niso hotele izvajati programa, ki so si ga zamislili. Pa ja ni pametna žival čutila, da se za pločevino avtomobilov dogaja nekaj čudnega? Če nič drugega, ji zagotovo niso ostali skriti signali številnih tipal …