»Resnična« zgodba o uporabi revolucionarne novosti je vseeno že pripravljena. Med vrsticami je mogoče razbrati številne podrobnosti, ki jih bo treba upoštevati, če se boste odločili za PAL-V. Najprej dovoljenja: poleg vozniškega (za vožnjo avtomobila, čeprav naj bi bil PAL-V v Evropi homologiran kot motocikel) boste potrebovali še dovoljenje za upravljanje z lahkim letalom (JAR-VLR), kot je predpisano v uredbi, izdani leta 2003. Preden se boste dvignili v zrak, bo treba pridobiti še licenco za zasebnega ali neprofesionalnega pilota (PPL ali RPL). Vse skupaj naj bi veljalo približno 2500 evrov, tečaj pa traja 10 do 20 ur – odvisno od izkušenj in sposobnosti tečajnika.
Tako, zdaj se lahko začnete pripravljati na svoj prvi polet. Sosedov z vzletom ne boste presenetili, saj boste za to potrebovali prostor, velik vsaj 100 krat 100 metrov. Odpeljati se bo torej treba do najbližjega heliodroma ali celo letališča. Vmes lahko že poskušate vzpostaviti stik s kontrolo letenja, saj vas bodo sicer prej ali slej sklatili na tla – ne pozabite: tam zgoraj veljajo drugačna, bolj profesionalna in stroga pravila kot na trdni zemlji, kjer si jih vsakdo kroji malo po svoje.

Ko dobite dovoljenje za vzlet (khm, čisto brezplačno to ni), se začne preobrazba: pritisk na gumb transformer zložena rotorja postavi v delovno lego, na sprednjem delu se pojavi propeler, iz zadka zrastejo krilca. Sledi preverjanje delovanja vseh sklopov, šele nato ste zares pripravljeni, da se dvignete v nebo. Menda naj bi ta procedura trajala približno 5 minut.

V zraku se PAL-V premika s hitrostjo do 200 km/h na višini do 1500 metrov nad tlemi – povsem dovolj za lep razgled, še zlasti na avtocestne kolone. Jasno je, da ne boste smeli leteti nad ožjimi mestnimi središči, letališči in vojaškimi oporišči. Pred pristankom bo treba vzpostaviti stik z želenim letališčem, plačati ustrezne dajatve in pot boste nadaljevali bo cesti. Lahko sami, lahko tudi s sopotnikom. PAL-V ima namreč dva sedeža, postavljena enega za drugim.

Prav zato je bolj mešanec med motociklom in helikopterjem, kratica v imenu pa ponazarja osebnost (P-personal) ter možnost uporabe v zraku (A-air) in na zemlji (L-land). Že prej omenjena največja višina poleta (1500 metrov) ga postavlja v prostor, ki je namenjen komercialnemu letenju, hkrati pa pred poletom ni treba izpolniti načrta letenja. Za pogon skrbi avtomobilski motor, bencinski ali dizelski, ki naj bi tudi na tleh poskrbel za najvišje hitrosti blizu 200 km/h, v zraku pa tehnologija autogyro omogoča gospodaren in učinkovit polet. Ta tehnologija med drugim ponuja tudi varnost, saj zaradi njene uporabe PAL-V pristaja podobno kot helikopter, ob morebitni okvari motorja pa naj ne bi padal z nosom naprej. Poleg tega naj bi zagotavljala optimalno stabilnost v zraku.

Poleg novih pravil za zračna plovila, ki so jih v zadnjih petih letih sprejeli v Evropi in ZDA, je bilo treba za leteči avtomobil izpolniti še nekaj praktičnih zahtev. Že hiter pogled na mala poslovna letala razodene, da je njihova skrivnost tudi v vitkosti, kar pa je na cesti prej slabost, saj se ozek in visok avtomobil hitro prevrne. Pri PAL-V so to težavo rešili z uporabo posebne tehnologije nagibanja, ki so jo razvili pri podjetju Carver in v ovinku obdrži potniško kabino v pokončnem stanju, nagiba pa se samo podvozje.

ZAMETKI ZRAČNIH AVTOCEST

Optimizem med razvijalci ima še eno osnovo. V ZDA so namreč že predstavili program zračnih avtocest (HITS – higway in the sky), s katerim naj bi poenostavili osebni zračni promet. Podobne pobude zorijo tudi na tej strani Atlantika, tako da naj bi za tovrstne prevoze regulativa kmalu postala prijaznejša sleherniku.

O tem, koliko je vse skupaj zanimivo za naše razmere, bi se lahko pogovarjali na dolgo in široko, pri PAL-V Europe pa o prihodnosti razmišljajo nadvse pozitivno. V zraku naj bi bilo namreč vse več tovrstnih letečih avtomobilov, zaradi česar bo bržkone treba sprejeti tudi kakšna pravila obnašanja, ko bo promet narastel nad določeno mejo. Pri tem naj bi bila v veliko pomoč satelitska navigacija, s katero bi tovrstna plovila sledila navideznim koridorjem, kot da bi vozila po cestah. Če bo potrebno, naj bi vse skupaj nadgradili še z radarji in tako zmanjšali možnost trčenj v zraku.

Ali se nam torej res obeta doba domačih pilotov? O tem bo poleg zneska, ki ga je treba odšteti za licenco, odločala tudi vsota, ki jo bodo zahtevali za leteče avtomobile. PAL-V bo nalepko s ceno predvidoma dobil že letos, menda naj ne bi bila grozeče visoka, saj bodo za izdelavo uporabili standardne dele. Prav tako naj bi jim uspelo brzdati stroške vzdrževanja, pri katerem ni nujno, da bodo sodelovala samo podjetja, ki so certificirana za vzdrževanje običajnih letal. Točenje goriva naj prav tako ne bi povzročalo nobenih težav, saj je vgrajeni motor standardni avtomobilski, Nizozemci, ki stojijo za vsem, pa poudarjajo še, da bo treba za registracijo PAL-V odšteti toliko kot za avtomobil nižjega razreda.
Ste torej pripravljeni vzleteti?

Objavljeno: Moj mikro Februar 2008 | Boštjan Okorn