Veliko uporabnikov naj bi pri testiranju beta različic in tudi iz izkušenj prejšnjih operacijskih sistemov ugotovilo, da jim manjka več nadzora nad komponentami sistema oziroma da ima uporabnik premalo možnosti izbire, kaj bi v operacijskem sistemu rad in česa ne. Zato so v Windows 7 vgradili poseben dodatek nadzorni plošči, ki nosi ime Windows features oz. funkcije sistema Windows, prek katerega je mogoče vključevati in izključevati različne komponente sistema, tudi tiste, ki jih v dosedanjih različicah ni bilo mogoče.

V novem operacijske sistemu bo tako mogoče poleg komponent, kot so posamezne (ali vse) igre, komponente za tablični računalnik, iskalnik Search in podobno, vključiti ali izključiti tudi Windows Media Player, Internet Explorer 8 in še kaj. Funkcija vključevanja in izključevanja komponent sistema Windows je sicer v Microsoftovih operacijskih sistemih prisotna že od prvih 32-bitnih različic, a so do zdaj ti sistemi omogočali nadzor nad manj »kritičnimi« komponentami, tistih strateško občutljivejših pa ni bilo mogoče izključiti. No, zdaj so na seznam komponent, ki smo jih navajeni iz Windows XP in Viste, dodali še IE 8, Media Player, pa tudi Windows Media Center, Windows DVD Maker, Windows Search, sistem prepoznavanja rokopisa (prek dodatkov za tablični računalnik), Windows Gadget Platform, da omenimo le najbolj znane.

Morda novica niti ne bi bila toliko pomembna, če se sam Microsoft ne bi kar precej trudil pojasniti svojega videnja problematike odstranjevanja komponent. Na kar nekaj dokaj odmevnih mestih je bilo najti precej več kot le novice o tem, da ta možnost obstaja. V analizah in sporočilih je bilo zaslediti tudi razglabljanja o tem, kaj je program in kaj lastnost oziroma komponenta operacijskega sistema. Za oboje namreč obstaja več razlag, ki so si med seboj precej različne. In zakaj je to pomembno? Zato, ker je komponenta sestavni del operacijskega sistema, program pa le dodatek. In zakaj je pomembno to? Zato, ker je programe mogoče odstraniti brez vpliva na delovanje sistema, komponent sistema pa ne ali pa vsaj zelo težko. Vse skupaj je treba gledati v luči tožb, ki so sprožene proti Microsoftu, govorijo pa o tem, da Microsoft izkorišča svoj monopolni položaj na področju operacijskih sistemov in s tem proizvajalcem nekaterih programov povzroča nelojalno konkurenco. Najbolj na udaru sta Windows Media Player in Internet Explorer. Pri prvem kaj dosti boja ravno ni bilo, pri drugem pa so se, posebej v Evropi, krepko kresala mnenja. Nasprotniki Microsofta so trdili, da bi Microsoft moral zagotoviti možnost varnega odstranjevanja svojega brskalnika in tudi možnost odločanja o tem, ali naj se namesti ali ne, Microsoft pa je trdil, da je Internet Explorer globoko povezan s sistemom in da je njegov neločljiv del in ga kot takega zaradi narave sistema ni mogoče odstraniti. No, zdaj bo to mogoče. Ali res?

Pravzaprav ne. Vse te komponente bodo, tudi če jih izključimo oziroma odstranimo, kot take še vedno prisotne v računalniku, le uporabniki jih ne bodo »videli«. Zakaj? Razloga sta vsaj dva. Prvi, bolj praktičen, je v tem, da uporabniku, če si premisli in hoče funkcionalnost nazaj, ne bo treba vstavljati namestitvenega DVD-ja. Drugi razlog pa je bolj tehničen. Večina programov, ki so na seznamu za »odstranjevanje«, vsebuje dele, ki jih uporabljajo tudi drugi programi. Če bi jih odstranili, bi imeli drugi programi težave. Kot primer navajajo Windows Media Player in Windows Media Center. Ti komponenti, dodatka, programa ali kakor koli ju že imenujemo, si delita kar precej programske kode. To pa pomeni, da če odstranimo enega, bi drugi imel precej težav. S strani Microsofta pa bi bilo tehnično neumno, če bi v vsako od obeh komponent vgrajeval vso kodo oziroma in bi komponenti (programa) naredil tako, da bi bili popolnoma ločeni. Edina rešitev je torej ta, da so programi sicer v računalniku, le da so nevidni oziroma je do njih mogoče le, če uporabnik to res želi in potrebuje. Pravzaprav je zadeva podobna temu, kot če bi uporabnik zbrisal bližnjice do programov, programe same pa pustil pri miru. Čisto tako seveda ni, saj so zadeve odstranjene nekoliko »globlje«, a primerjava le ni čisto za lase privlečena.

Microsoft tako poskuša ubiti več muh naenkrat. Najprej poskuša utišati kritike s tem, da ponuja sistem odstranjevanja »kritičnih« komponent, kot so brskalnik, medijski predvajalnik, namizni iskalnik in še kaj. A ker teh komponent dejansko ne odstrani, ampak jih le skrije, ohranja tudi svoj prav in s tem nekako dokazuje, da gre za kritične komponente, ki so globoko vpletene v sistem, ne pa za preproste programe, ki so sistemu dodani le kot okrasek. In prav zato je debata o tem, kaj je komponenta oziroma lastnost sistema in kaj program, spet previdno privlečena na plan. Bodo Evropa in kritiki zadovoljni? Bomo videli.

Moj mikro, April 2009 | Zoran Banovič