V članku omenjamo blok iz leta 1960 v naselju, ki sodi v mestno občino Ljubljana. Pohvalno je, da je po bloku razvejeno optično omrežje operaterja, vendar me je zmotila izvedba. Omrežje iz optičnih kablov je po stopnišču razvejeno v širokih nadometnih kanalih, ki tečejo pod stropom oziroma navpično po kotih. Ko pridejo do vhoda v stanovanje, so izvajalci (na nalepki piše Gratel) v zid naredili luknjo, kako gre kabel naprej po stanovanju, pa je seveda odvisno od lastnika. A večinoma so tudi tam nadometni kanali. Za izvajalca, na kanalih je Gratelova nalepka, je taka izvedba najhitrejša in najcenejša. Pustimo ob strani videz, izvedba je problematična tudi z varnostnega vidika. Enostavno lahko nekdo kabel prereže in tako onemogoči delovanje omrežje. Pa pustimo ob strani, čemu bi nekdo to naredil. Razlogov je lahko veliko.
Še slabše je izvedeno kabelsko omrežje za tiste stanovalce, ki se niso odločili za optično omrežje. Priključna omara je na zunanji fasadi bloka, od tu pa gredo, bolje rečeno 'visijo', kabli kar po fasadi. Pri tem pa so v celoti izpostavljeni vremenskim vplivom. Kabel gre iz omarice na podstrešje, kjer se priključi na obstoječo televizijsko napeljavo bloka.
Operater, ki želi kakovostno opraviti svoje delo, s tem pa si tudi izboljšati svoj ugled med uporabniki, bi se stvari lotil drugače. Omrežje bi skril v zid, pa čeprav bi to pomenilo 'štemanje' zidu, kitanje in ponovno pleskanje. Tako bi profesionalno izvedel svojo delo, ne pa amatersko, kot je bilo delo, opravljeno v našem primeru. Pa čeprav je predlagano bolj zamudno in dražje. To toliko bolj velja za starejše bloke, kjer ni inštalacijskih jaškov.
Moj mikro, November December 2012 | Jan Kosmač |
