Ožičeno omrežje sicer lahko naredite tudi z nadometnimi kanali, vendar bodo ti močno kazili notranjost stanovanja. Priporočljivo je, da jih skrijete v zid, pa čeprav to pomeni veliko dodatnega dela in predvsem umazanije. Po pravilih stroke (po 'jusu') to pomeni dovolj veliko 'luknjo' v zidu, da vanjo vstavite podometno rebrasto cev, v kateri je zaščitni kabel. Pravilno je seveda tako, z malo improvizacije pa si lahko olajšate delo tako, da 'pozabite' na cev. Kar pomeni nekoliko manj široko in globoko vrzel v steni in manjšo luknjo v zidu tam, kjer gre kabel iz prostora v prostor. Le toliko, da se kabel ali kabli skrijejo v njej. Naš predlog je, da 'vrtate' čim bližje tlom, na površini, ki jo pokrivajo talne obrobne letve. Tako se ne bo videlo, če niste najbolj potrpežljivi in natančni pri kitanju. Kjer se kabel konča, morate narediti globljo luknjo, da vanjo vstavite dozo in primerno UTP-vtičnico. Kolikor priključkov na tem mestu potrebujete, toliko kablov morate do njega pripeljati, saj si v stanovanju verjetno ne želite imeti več mrežnih stikal. Dovolj je eno, in sicer tam, kjer imate ostalo omrežno opremo. Potrebe po več vtičnicah obstajajo tudi zato, ker na omrežje ne priključujemo le računalnikov, ampak tudi druge naprave, kot so omrežni diski NAS ali tiskalniki. Seveda lahko te postavite, kamor želite oziroma vam najbolj ustreza. Omrežni disk na primer poleg ostale opreme v garderobni omari, tiskalnik pa nekam, kjer je najbolj na dosegu rok ali najmanj kazi videz stanovanja.
Druga zgodba so televizorji, če uporabljate tehnologijo IP TV. Tam, kjer bo televizor, mora biti tudi UTP-vtičnica (kabel) za priključek sprejemnika (STB). Ploski televizorji pridejo najbolj do izraza, ko so pritrjeni na zid. To na žalost tudi pomeni, da iz njih visijo različni kabli. Kako se jih znebiti? Predlagamo vam dve izvedbi. Najprej enostavnejšo, primerno za drugi televizor, na primer v spalnici. Za mestom, kjer bo televizor, naredite električno in UTP-vtičnico. Kaj pa pri prvem televizorju, na katerega imamo običajno priključenih več naprav (predvajalniki, igralne konzole, zvočnike), kar pomeni še več kablov? Dobra zamisel se nam zdi vgradnja večjega nadometnega kanala v zid, tako namreč dobimo velik kanal v njem. Pristop je primeren za dnevno sobo, osrednji družinski televizor. Običajno imamo pod njim namreč nizko pohištvo, v katerem so naprave povezane s televizorjem.
Pametno je, da se predelave lotite, ko tako ali tako nameravate pobeliti stanovanje. Tako dodatna umazanija ne bo predstavljala večjega problema. Pa še nekaj. Ko vse spremembe naredite, si potek novih kablov narišite na načrt stanovanja ali stene fotografirajte. To pa zato, da ne boste prevrtali kablov, ko boste naslednjič želeli na steno obesiti novo sliko. Kako obsežen je projekt, je odvisno predvsem od tega, kako razvejeno domače omrežje želite imeti in koliko svojega časa ste pripravljeni nameniti za predelavo. Ko ste naredili dovolj UTP-vtičnic, vam tega v obstoječem stanovanju verjetno ne bo treba nikoli več početi.
V zid vgrajeni nadometni kanal, ko stena še ni bila obdelana in prebarvana. Ker gre za 'velik' kanal, se vanj skrijejo vsi mogoči kabli med televizorjem in napravami, ki so nanj priključene.
Pri drugem televizorju sta dovolj električna in UTB-vtičnica na zidu in na mestu, kjer bo televizor nanj pritrjen. Obe bosta poleg ali za televizorjem.
Isto mesto z vgrajenima vtičnicama, ko smo že pobelili steno.
Moj mikro, November December 2012 | Jan Kosmač |
