To je skupek tehnoloških standardov (Unicode, URI, XML, RDF, RDFS, OWL …), ki omogoča strojem razumeti semantične dokumente in podatke. S pomočjo jezikovnih standardov, kot je na primer RDF (Resource Description Framework), lahko v internetu objavimo logične stavke, »pametni agenti« pa jih bodo znali prebrati in »razumeti« ter primerjati z drugimi podatki v spletu.

RDF (Resource Description Framework) je standardni model za izmenjavo podatkov v spletu (www.w3.org). Je družina specifikacij konzorcija W3 (World Wide Web Consortium), v originalu načrtovanih kot podatkovni model metapodatkov (metadata, meta-data ali včasih metainformation). Gre za »podatke o podatkih«. V uporabo je prišel kot osnovna metoda za konceptualni opis ali modeliranje informacij, izvedenih v spletnih virih. Možen je širok nabor sintaktičnih formatov. RDF ima lastnost, da olajšuje in pospešuje združevanje podatkovnih struktur, čeprav se sheme osnovnih nivojev teh med seboj razlikujejo. Poseben poudarek je na časovni evoluciji shem, brez potrebe po zahtevah, da bi se podatkovni uporabniki spreminjali. Srce semantičnega spleta je tehnologija, ki uporabnikom omogoča iskanje želenih informacij ter korelacij med njimi, ne glede na to kje v spletu je iskani podatek. Gre za pomensko, in ne sintaktično označevanje in povezovanje podatkov, s čemer lahko ti postanejo uporabni za strojno obdelavo.

Elementi semantičnega spleta so ontologije, metapodatki in inteligentni programi. Ontologije so slovarji znanja o določenih področjih. Vsebujejo definicije pojmov: razrede, lastnosti in odnose med njimi. Ustvari jih lahko vsak in tudi objavi na spletu. Vzemimo kot primer ontologije Razred Kuža, ki vsebuje lastnosti: pasma, starost, lastnik (tip: Odgovorna_oseba). Razred Odgovorna_oseba vsebuje lastnosti: Naslov in Telefonsko številko. Vsaka podobnost z dogajanji v preteklih tednih (kužki in odgovornimi osebami) je seveda zgolj naključje.
Metapodatki so podatki, ki opisujejo druge podatke, so reference do pojmov, ki so definirani v ontologijah ter tako ustvarjajo globalni pomen metapodatkov. Če se vrnemo na primer o kužkih, je Sosedov_Kuža tipa Kuža in ima naslednje lastnosti: pasma: Bulmastif, starost: 10 let, lastnik: En stric. En stric je tipa Odgovorna_oseba in ima naslednje vrednosti: Naslov: Mesarska_ulica in Telefonska številka: 041 XXXXXX.

Tretji element semantičnega spleta so inteligentni programi (agenti), ki analizirajo metapodatke in uporabljajo ontologije, ki so dostopne v spletu, da bi te metapodatke razumeli. Primer inteligentnega agenta (programa) z zahtevo uporabnika bi bil: Iščem Telefonsko številko med vsemi Odgovornimi_osebami, ki imajo Bulmastife in stanujejo v Ljubljani. Dobili bi kar nekaj En_stric-ev kot odgovor iskalnika oziroma inteligentnega programa.

SINAPTIČNI SPLET

Ideja o sinaptičnem (sinapsa) spletu je povzeta po delovanju naših možganov. Kemično podprte povezave v njih imenujemo sinapse. Vloga sinapse je, da s pomočjo elektrokemične (ločimo električne in kemične sinapse) reakcije prenaša vzburjenje iz ene živčne celice (nevrona) v drugo. Tako potujejo informacije do možganov in potem nazaj po telesu. Zadnja dognanja nevrologov so, da niso nevroni tisti, ki prispevajo k inteligenci, ampak gostota in fleksibilnost povezav med njimi. Čeprav se število vseh možganskih celic v zgodnji dobi odraslosti začne zmanjševati, naša sposobnost ustvarjanja novih in novih povezav med nevroni in različnimi deli možganov (nevrologi temu pravijo plastičnost) ostaja vse življenje. Še več, možgani so primerljivi z mišicami, kjer se plastičnost z vajo povečuje. Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. In ne nazadnje, vsa razmišljanja zgoraj so povezana s spletom, razvojem spleta in njegovim delovanjem. Pogled na nevrološko znanost v ospredje postavlja vedno bolj prikladno metaforo o tem, kar danes imenujemo sinaptični splet. Predpostavka je, da so povezave med objekti pomembnejše, kot objekti sami. Vprašanje, ki se zastavlja je: Kako in na podlagi česa se te povezave spreminjajo, da ustvarjajo nove izkušnje? Rečeno drugače, namesto priključkov, vozlišč (nodes), je treba biti pozoren na prostor med njimi.

»Eksplozija« raznolikosti, hitrosti in prilagodljivosti elektronskih povezav – med ljudmi, nabori podatkov, aplikacijami, resničnim in »on-line« svetom, gestami in pomenom, vsebino in komunikacijami – je osnova nečesa, čemur pravimo, razvijajoča se »kolektivna inteligenca«. Sinaptični splet potem pomeni naslednjo logično razvojno stopnjo od platforme za dostavo dokumentov (document delivery platform), prek komunikacijske platforme (2.0) in zdaj proti nečemu, z mnogo »globljo vsebino in pomenom«: dinamičen splet z adaptivnimi, »organskimi« in implicitnimi povezavami, kjer informacijski tokovi v realnem času ustvarjajo strukturo in pomen sicer prej povsem nepovezanim naborom podatkov. Internet postaja morje konverzacijskih tokov med neskončnimi povezavami in te strukture začenjajo dobivati pomen.

Kot so nekoč nastajale ciljne spletne strani s številnimi povezavami, danes »gradimo« gradnike, elemente (widgets): »lahkotne« koščke funkcionalnosti, ki med seboj povezujejo brezmejne spletne strani in storitve. Pri tem uporabljajo »bogate«, »globoke« in pomembne drobce funkcionalnosti. Podobno kot nevroni morajo tudi »spletišča« maksimirati svoje povezave z zunanjimi podatkovnimi izvori in aplikacijami, kot odgovor na zunanji dražljaj ali tveganje, ki so mu izpostavljeni.

Moj mikro, Aprila 2010 | Samo R. Zorko |