Tako kot Bond tudi inteligentni agenti iščejo prave informacije. Številni iskalniki preiskujejo splet in uporabniku posredujejo podatke in dokumente, da bi zadovoljili njegove informacijske potrebe. Rezultati pa velikokrat niso v skladu z uporabnikovimi zahtevami. Da bi uporabnik vedno dobil tisto, kar želi, so bili za preiskovanje spleta in iskanje pravih, omejenih in učinkovitih informacij razviti inteligentni agenti (intelligent web searching agents). Inteligentni agenti imajo takšne lastnosti in možnosti, da v informacijski znanosti pomenijo pomemben premik. Uporabljajo se po vsem svetu, tako v akademskih sferah kakor tudi v poslovnih krogih, pri sprejemanju pomembnih poslovnih odločitev. Področje inteligentnih agentov je razmeroma mlado, raziskave in razvoj na tem področju pa potekajo v smeri razvijanja teorije o agentih, arhitekture agentov in jezikov orientiranih na agente (tistih v katerih so napisani kakor tudi onih, ki služijo »sporazumevanju med agenti«.
In kaj pravzaprav je agent? Rečeno splošno, je agent entiteta, ki nekaj počne, in to za nekoga. Enoznačno definicijo je težko podati, kot na primer pojem objekt. Pomen je preprosto preobširen. Definicij je mnogo, vse pa odražajo različnost razumevanja pojma agenta. Pod pojmom razumemo objekt, ki samostojno deluje v okolici, se ji je sposoben prilagajati, ima sposobnost zaznavanja stanja, tam, kjer je, z delovanjem menja stanja okolice in, kar je zelo pomembno, sposoben se je učiti.
Kot rečeno, imajo agenti več definicij. Pojem agenta prikazuje dva ortogonalna koncepta. Sposobnost agenta, da deluje avtonomno, (to je neodvisno od uporabnika) in da o določenem interesnem področju dela sklepe. Agent je nekaj, kar svojo okolico spremlja prek senzorjev in nanjo deluje prek aktuatorjev (efektorjev). Avtonomni agenti so sklopi, ki sprejemajo kompleksno dinamično okolico, jo »čutijo« in v njej delujejo avtonomno in tako uresničijo nabor ciljev, čemur so namenjeni. So stalne programske entitete, namenjene za posebno uporabo. Niso podprogrami in se od njih razlikujejo: imajo lastne ideje o izvrševanju nalog, lasten razpored. Od več funkcionalnih aplikacij se razlikujejo po tem, da so mnogo manjši. Delo agentov se spremlja skozi njihovo učinkovanje v določeni okolici. Z njuno interakcijo se stanje okolice spreminja. Agente opisujejo in zaznamujejo naslednje lastnosti: učenje, sodelovanje, personalizacija, samostojnost, družabnost, reaktivnost, proaktivnost, mobilnost, racionalnost, dobronamernost, prilagodljivost … Za poimenovanje agentov se lahko uporabljajo tudi druga imena: spletni pajki, plazilci, roboti …
VIRALNOST
Viralno širjenje in pridobivanje informacij je eno izmed najučinkovitejših in stroškovno najugodnejših načinov za zbiranje elektronskih naslovov, pa tudi drugih informacij. Ti so temeljni pogoj za gradnjo dolgoročnih odnosov z obstoječimi in potencialnimi kupci, strankami, partnerji … S viralnimi nagradnimi igrami lahko v nekaj tednih pridobimo nekaj tisoč ali celo nekaj deset tisoč elektronskih naslovov in drugih informacij. Viral je angleška beseda in v prevodu pomeni virusen. Tako kot se virusi hitro razmnožujejo in eksponentno širijo med ljudmi, se tudi informacija (npr. glas o dobitku, nagradni igri, video zapisu Severine …) širi kot nekakšen virus med internetnimi uporabniki. Večja ko bo konverzija na spletni strani aktualne informacije, bolj ko bodo obiskovalci priporočali stran svojim prijateljem, in večji bo delež ljudi, ki se bodo na informacijo odzvali, nižji bo končni strošek na pridobljeno informacijo. To pomeni, da se investicija povrne že v zelo kratkem času.
NAZAJ V PRIHODNOST
Splet me pozna. Ve, kdo sem, od kod prihajam in kam grem. S spletom se »čutiva«. Prepoznava moje razpoloženje in me glede na to nagovarja. Ve, s čim se ukvarjam in kaj me veseli. Ker me pozna, me povsod najde, v Piranu, Ždrelcu, Rijadu, Talinu ali v Kairu. Ve, kadar sem v gibanju, v avtu, na potovanju, doma. »Globalni možgani« zbirajo drobce informacij in sinaptične povezave so tiste, ki ustvarijo celotno informacijo, sliko, stanje, počutje … Ne glede na to, od kod komuniciram, me prepoznajo. Razumejo me. Najine načine komuniciranja in komunikacijske navade (vmesnike) ves čas prilagajajo. Učijo se na podlagi izkušenj. Stvari, ki me ne zanimajo ali jih ne uporabljam, postopoma »odmrejo«. Ne zasedajo nepotrebnega prostora in se ne pojavljajo več. Vedno dobim tisto, kar vprašam ali iščem, nikoli tistega, kar bi morda potreboval. Tega je preveč in je obremenjujoče. Albert Einstein je dejal: »Nikoli ne mislim na bodočnost, ta tako hitro sama pride.« SRHLJIVO. Kam to pelje?
Moj mikro, Aprila 2010 | Samo R. Zorko |
