Krizni časi so nekaj posebnega tudi zato, ker se stanje na trgu zaradi manjšanja kupne moči oziroma porabe spreminja. Ker ljudje manj kupujejo, imajo proizvajalci in prodajalci računalniške opreme manj prometa in s tem manj dobička ali celo izgubo. In zato je treba nekaj narediti. Ena od metod je na trg poslati nov izdelek, ki v bistvu ni nov, ampak le bodisi malenkostno spremenjen stari bodisi izdelek, ki vsebuje še nepreizkušene nove tehnologije. Kupce je namreč lažje prepričati naj kupijo najnovejše izdelke, kot pa jim servirati obstoječe. In ker je v kriznih časih pač kriza, je verjetnost, da bomo na trg dobili kak slab in nepreverjen izdelek, precej višja. In ker to vemo tudi kupci, smo upravičeno skeptični, kar pa lahko privede do tega, da delamo krivico tudi dejanskim novostim, ki so res dobre. Prav zato je v kriznih časih najaktualnejše vprašanje: Kupiti zdaj ali malo počakati?
In katere so tehnologije, ki so pred vrati ali skoraj tukaj, o katerih se veliko govori in obljubljajo revolucijo? Naštejmo jih nekaj.
USB 3.0 je vsekakor tehnologija, o kateri se veliko govori in ki lahko sodi v kategorijo velikih pričakovanj. Njeno bistvo je prenosni način SuperSpeed, ki omogoča prenosne hitrosti do 5 Gb/s. To pa je bistvena razlika glede na sedanjih 0,48 Gb/s. Dejanski testi so sicer pokazali, da je v praksi nov vmesnik od starega 2.0 hitrejši za okoli 5-krat, kar pa vseeno ni slabo. Glede na to, da obstaja vrsta naprav USB, bo vmesnik, ko bo res zaživel, verjetno res dobrodošel. Prihodnjik smo uporabili namenoma, saj je ta trenutek zadeva bolj »vmesna«. Prve integracije vmesnika USB 3.0 v vezno čipovje lahko pričakujemo šele drugo leto, do takrat pa se morajo neučakani zadovoljiti z vmesniškimi karticami. Teh pa je na trgu bolj malo, na voljo le v formatu PCIe-2.0, pa še tu je kar nekaj težav, saj proizvajalci nikakor ne morejo doseči želenih hitrosti. Slabost je tudi ta, da je treba za največje hitrosti imeti poseben kabel. Torej – počakajmo.
Druga tehnologija, s katero nas obsipavajo že nekaj časa, je SSD oziroma Solid State Disk. Gre za novo generacijo trdih diskov, ki ne vsebujejo magnetnih komponent in vrtečih se diskov, pač pa so izvedeni s tehnologijo Flash, podobno kot pomnilniše kartice za fotoaparate in ključki USB. Diski SSD omogočajo izredno kratke dostopne čase, predvsem pri branju zelo hiter pretok podatkov, so izredno robustni, saj nimajo gibljivih delov, in so tudi nekoliko varčnejši od običajnih trdih diskov. Sliši se dobro, vendar je ta trenutek na trgu le malo diskov, ki bi res izpolnili pričakovanja. Težava ni toliko v tehnologiji, pač pa v podporni elektroniki, ki, lahko bi rekli, kar večini proizvajalcev dela precejšnje težave in rezultati niso takšni, kot bi lahko bili. Prav SSD je mogoče dober primer tega, da je neka tehnologija na trg prišla prezgodaj in ne dovolj preizkušena. In ker so pomnilniki flash dokaj odvisni od volumna proizvodnje, so diski SSD za zdaj še zelo dragi. Torej – počakajmo.
Pa ostanimo pri diskih. Ena od magičnih besed na tem področju je tudi SATA 66. Vmesnik naj bi omogočal prenosne hitrosti do 6 Gb/s, kar je dvakrat več od sedanjega SATA II. Prvi testi so pokazali, da je hitrost res bistveno večja, a največje v praksi do zdaj še ni izmeril nihče. Prvi vmesniki so že vključeni v nekatere AMD-jeve matične plošče, Intel pa bo prve svoje izdelke s tem vmesnikom poslal na trg drugo leto. Zadeva se sliši zelo dobro, težava pa je ta trenutek v tem, da za potrebujemo za podporo SATA 66 posebno dodatno kartico. Ta vsebuje programsko opremo (firmware), ki precej zavira postopek zagona računalnika. Poleg tega je ta trenutek na trgu le peščica trdih diskov, ki bi ta standard podpirali. Torej – počakajmo.
Moj mikro, September 2010 | Zoran Banovič
