Poleg primernega orodja, izvijačev za vijake, ki držijo fotoaparat skupaj, boste potrebovali pinceto, morda tudi spajkalnik, da popravite morebitne pretrgane povezave, in pa nekaj, iz česar bo nov filter. Zelo primerna je stara 3,5-palčna disketa. V njej je namreč gibka folija, pomnilniški medij, na katerega smo pred leti pisali podatke, ki je skoraj popolnoma neprepustna za vidno svetlobo. Razdrite disketo, lahko tudi tako, da jo prelomite, vzemite folijo, ostanke pa v smeti.

Fotoaparat morate razdreti. Za začetek odstranite njegovo ohišje. Pri tem pazite na vijake, ki zagotovo niso vsi popolnoma enaki. Dajte jih na varno mesto, pred tem pa nekako označite, kje je bil vsak odvit vijak!

Tipalo je pod objektivom (sistemom leč), zato morate najti način, kako ga brez poškodbe odstraniti. Kar je lahko težava, saj ima vsak fotoaparat to izvedeno drugače. Sočasno so kompaktni fotoaparati takšni tudi v svoji notranjosti. V majni prostornini je stisnjeno ogromno elementov, ti so majhni in občasno tudi občutljivi na mehanske poškodbe. Povezave med elementi, na primer povezava zaslona z elektroniko, so prek izredno tankih ploskih kablov, s katerimi morate ravnati previdno. Če je mogoče, ga odstranite iz priključnega mesta (konektorja), če pa ni, bodite izredno previdni pri razstavljanju.

Zaradi kompaktnosti je tudi izredno težko dojeti, kako je objektiv pritrjen. V našem primeru so bili trije vijaki na nasprotni strani, skozi osnovno ploščo z elektroniko in pod zaslonom. Poleg tega je bil objektiv še dodatno pritrjen na sprednji strani. Ne z vijaki, temveč s plastičnimi izrastki, ki so se »zaskočili« v kovinska ušesa. Z veliko truda in previdnosti smo na koncu objektiv vendarle odstranili na način, da nismo poškodovali ploskega kabla, s katerim je bil povezan z elektroniko.

Veliko težav pa so nam povzročile prevodne povezave, ki so iz tanke samolepljive bakrene folije. Ni je mogoče odstraniti, ne da bi jo pretrgali oziroma kako drugače poškodovali. Te folije imajo svoj namen, in če so pretrgane, fotoaparat ne bo deloval. Poškodbe smo pri sestavljanju fotoaparata preprosto zacinili.

Dolgo časa je trajalo, da smo končno zagledali tipalo. Infrardeči filter je tanka ploščica nad tipalom, ki spreminja barvo, ko jo obračano. Na prvi sliki je še na svojem mestu, na drugi pa smo ga »naslonili« na tipalo. Pri njegovi odstranitvi moramo paziti, da se ne dotaknemo površine tipala, saj bi jo lahko poškodovali ali umazali. Ko filter odstranite, izrežite enako velik pravokotnik iz folije, na robove tipala kapnite malo lepila in na njegovo mesto postavite nov filter, to pot filter vidne svetlobe. Na dvoje pa morate biti pozorni. Ni dobro, če novi filter pacate v rokah, saj se bodo na njem poznali prstni odtisi. Po teoriji to sicer ne bo vplivalo na fotografiranje, a bolje je, če je filter čist. Zagotovo pozneje ne boste še enkrat razdirali fotoaparata. Pozorni bodite tudi pri lepljenju. Najbolje je, če kapnete kapljico lepila na list papirja, nato pa nanesete čisto malo lepila z zobotrebcem, buciko ali drugim tankim predmetom. Spet morate paziti, da lepilo ne steče na površino tipala.

Ko ste to storili, nekaj časa počakajte, da se lepilo posuši, in šele nato se lotite sestavljanja fotoaparata. Tudi pri tem bodite previdni in nežni ter ne pozabite priviti kakšnega vijaka, vključiti kakšne povezave ali popraviti narejene poškodbe. Če bo vse potekalo v redu, bo fotoaparat deloval, ko ga boste vključili.

Moj mikro, marec 2011 | Jan Kosmač |