Moderni na dotike občutljivi zasloni uporabljajo eno izmed dveh metod izboljšave klasične tehnologije zaznavanje dotika. Nad zaslonom je tanka prosojna plast, saj sicer slika na zaslonu ne bi bila vidna, ki ima lastnost kapacitivnosti (lahko hrani in odda električni naboj – kondenzator). Ti »kondenzatorji« so urejeni v strukturo koordinatnega sistema − v mrežo. Vsaka točka na mreži »generira« svoj signal, ki ga nato sprejme in obdela procesor. To procesorju omogoča sočasno zaznavo več dotikov in tudi spremljanje gibanja prsta po površini zaslona. Ker pa tehnologija uporablja kondenzatorje, zaslon zazna le dotik prevodnega telesa. Človeško telo in prst sta prevodna, če pa imate na rokah rokavice iz izolativne snovi, potem zaslon dotika ne bo zaznal.
Pri tem pristopu oziroma tehnologiji sta na voljo dve metodi, kako izdelati tak zaslon. Metoda vzajemne kapacitivnosti (mutal capacitance) vključuje dve plasti, ki sestavljata prej omenjeno dodatno plast. V eni plasti so povezave, po katerih teče električni tok, v drugi pa senzorske povezave, katerih naloga je zaznati tok v vozliščih, kjer je prišlo do dotika. Druga metoda je metoda lastne kapacitivnosti (self capacitance) kjer je le ena plast, ki vključuje plast samostojnih elektrod, povezanih z električnim vezjem za zaznavanja električne kapacitivnosti.
Kako poteka zaznavanje dotika? Kapacitivna plast pošlje procesorju gole podatke o mestu dotika v obliki električnega signala. Programska oprema analizira podatke in iz njih izlušči velikost, obliko in mesto dotika (površino zaslona, na katerem je do dotika prišlo). Če je treba, dotike s podobnimi lastnostmi združi v skupino. Če na primer premikate prst po površini zaslona, izračuna razdaljo med začetno in končno točko premikanja. Na podlagi vseh teh podatkov in podatkov, katera aplikacija je trenutno aktivna, določi, za kakšno kretnjo je šlo, in izvede zahtevano nalogo.
IZDELAJMO PERO
Ko nam je jasno, kako deluje na dotik občutljiva plast, se nam počasi začenja tudi svitati, da mora biti konica peresa prevodna, ne premajhna, saj je sistem (strojni in programski del) prilagojen zaznavanju prsta, in mehka, da ne poškoduje občutljive površine zaslona.
Za to je primerna ravno prav gosta »goba«, tista za brisanje šolske table ali za pomivanje posode, pazite le, da ni premehka. Primerna je iz dveh razlogov: ker je mehka in ker vpija tekočino. Ustrezno navlažena postane prevodna, pazite le, da iz nje voda ne curlja, kajti ni ravno lepo gledati, kako se mokra sled vleče po površini zaslona. Potrebujeta pa še kos prevodne, ustrezno tanke žice in pisalo, ki ga lahko predelate.
Iz peresa odstranite vse tisto, zaradi česar to piše (vložek), saj potrebujete le ohišje. Blizu kraja peresa izvrtate luknjo, ki naj ne bo manjša od premera žice, ki jo boste uporabili. Iz gobe izrežite primeren kos in ga potisnite v pero (glej sliko).
Nato skozi luknjo potisnite žice in jih navijte okoli telesa peresa, tam kjer boste pero držali. Funkcija žice je prevajanje električnega naboja, ki s površine zaslona steče skozi navlaženo gobo prek žice na roko. S tem svoj prst, s katerim običajno upravljate zaslon, le podaljšate! Goba v notranjosti peresa mora biti vedno navlažena, sicer pero ne bo delovalo.
Če nič drugega, je s peresom lažje pisati zabeležke na primer v mobilni aplikaciji Bamboo Paper za iOS. Da vse skupaj ni čisto »brez zveze« in da imajo peresa za mobilne naprave še vedno smisel, kaže dokaj velika ponudba. Lahko ga torej izdelate sami ali pa ga kupite – slednje bo skoraj zagotovo lepše, doma izdelano pa vam bo pustilo občutek, da niste le čisto brez ročnih spretnosti. Namesto gobe pa seveda lahko uporabite tudi drug ustrezen in prevoden material.
Moj mikro, oktober 2011 | Jan Kosmač
