Začetki malih prenosnih računalnikov z imenom netbook segajo v devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Takrat se je rodil koncept omrežnega računalnika (network computer), ki ga je nadgradil Apple v letu 1997 z napravo eMate 300. Križanec med ročnimi napravami in takratnimi prenosniki ni doživel toplega sprejema. Podobno se je, vse do prihoda Asusovega šampiona – Eee PC, godilo tudi njegovim naslednikom. Podjetje Asus je s 300.000 prodanimi primerki računalnika, preprostega za učenje, delo in igro (Eee – easy to learn, easy to work, easy to play), ustvaril fenomen, ki so ga morali opaziti ter ga posnemati vsi veliki proizvajalci strojne opreme in so Asus sčasoma tudi prehiteli. Nova zvezda je bila rojena. Netbooki so zgodba o uspehu, in nič ne kaže, da bi se kmalu končala.

V KATEREM GRMU TIČI ZAJEC?

Kaj je torej takšnega pri malih prenosnih napravah, ki gredo v promet kot vroče žemljice? So cenovno ugodni, dobesedno prenosni in vizualno privlačni. A grmu, v katerem tiči zajec, se po našem mnenju reče zadostnost. Tako je, prav ste prebrali. Zadostnost. Ljudje smo naveličani mnoštva novih funkcionalnosti, s katerimi nas posiljujejo tako različne naprave kot programska oprema zanje. Vemo, kaj hočemo, in to mora delovati preprosto ter brezhibno. Roko na srce, povprečen uporabnik ne zahteva od svojega prenosnega prijatelja več od spletnega dostopa, elektronske pošte in preprostega urejanja fotografij ali besedil. Morda občasno še pogleda kak film ter odigra nezahtevno igro. Vse našteto iz zmogljive mašine ne izvabi niti kapljice znoja. Škoda denarja in odvečnih računskih mišic. Absurd je še večji, če v tem kontekstu govorimo o prenosniku, saj pri njem na rovaš nepotrebnega žrtvujemo tisto najpomembnejše – prenosljivost.

Tudi z uporabniškega vidika je malček prava mana z neba. Že občutek, da resnično potrebuješ in uporabljaš vse, kar si težko plačal, je fantastičen. Sploh v današnjih kriznih časih. Žal temu trendu ne sledijo operacijski sistemi, in navadno uporabniki mini prenosnikov shajajo kar z navadnim Windows. Toda prihodnost obeta, saj se celo veliki Microsoft s »sedmico« trudi nekaj spremeniti. Bržkone gre zasluga odprtokodni skupnosti, ki je netbooke hipoma posvojila in začela ustvarjati namensko programsko opremo zanje. Najprej so se na njih znašle malenkostno prirejene že znane Linuxove distribucije, ki se žal niso izkazale za najuspešnejše. Prava pilula za mini prenosnike po mnenju mnogih sliši na ime Moblin.

IZ INTELOVEGA HLEVA

Intel je že julija 2007, takoj po prvih napovedih novih mobilnih naprav (MID – Mobile Internet Device), začel razvijati nov operacijski sistem. Podobni predhodni projekti so mu v preteklosti spodleteli predvsem zaradi pomanjkanja programske opreme za svoje sisteme, zato so tokrat stvar zastavili povsem drugače. Za osnovo so vzeli Linuxovo jedro, ga nadgradili s svojim uporabniškim vmesnikom, za nameček pa mu dodali skupek orodij za redno dodajanje novih funkcionalnosti. Obrnili so se k odprtokodni skupnosti. Kakovostna orodja popolnoma odprte narave ter zanimive nove tehnologije so privabile veliko število razvijalcev.

Linuxove distribucija Moblin (za zdaj) deluje le na Intelovih procesorjih Atom in Core 2 s podporo naslavljanju SSSE3. Omejeno delovanje je verjetno rezultat tega, da je pri projektu na začetku imel glavno besedo Intel, jo šele pozneje predal široki odprti skupnosti razvijalcev ter s tem dosegel hitrejši razvoj in hkrati večji doseg. Zvita poteza je tudi posledica trdega partnerstva s podjetjem Microsoft, ki je bilo zaradi konkurenčnosti Intelovega Linuxa že močno ogroženo. Veliki tvorec Windows bi se kaj lahko zbal za svoj kos ne tako male pogače hitro rastočega trga. Konflikt ne bi bil po godu nobeni izmed strani, a Intel vseeno ni mogel zatisniti oči pred potencialom tega OS-a, zato še vedno drži roko nad projektom prek nedavno pridružene skupine OpenedHand. Ob vseh teh informacijah in dejstvu, da projektu napovedujejo zelo svetlo prihodnost, smo komaj čakali dejanski preizkus.

Testna vožnja!

Kot platformo za preizkus smo uporabili Dellov prenosnik Inspiron Mini 9 z 1,6 GHz procesorjem Atom, 1 GB notranjega pomnilnika DDR2 ter 8,9-palčno diagonalo zaslona. Istočasno smo za protiutež uporabljali prenosnik Lenovo IdeaPad S10-2, s katerem smo opravljal sekundarne preizkuse. S spletne strani http://moblin.org/downloads smo prenesli zadnjo izdajo sistema in s programom Win32DiskImager bitno zapisali sliko na zunanji pomnilniški medij (v Linuxu se to stori s programom Image Writer) ter pognali Mini 9 iz USB-ključka. Operacijski sistem je bil tako précej pripravljen za uporabo. Ob zagonu nam Moblin ponudi na izbiro preizkus sistema ali takojšnjo namestitev. Za začetek priporočamo prvo, še zlasti če vaša naprava ni na seznamu testirane strojne opreme, ki ga najdete na naslovu http://moblin.org/downloads/netbook-and-nettop/tested-netbooknettop-hard.... Velika omejitev te izbire je nezmožnost uveljavljanja kakršnihkoli sprememb, saj zagon iz USB-pomnilnika ne omogoča zapisovanja nanj. Tako z vsakim novim zagonom sistema izgubimo spremembe, ki smo jih izvedli »v živo«. Za preizkus povsem zadostno, vendar ob resnejši uporabi nesprejemljivo.

Po zagonu ali namestitvi sistema vas pričaka v vašem malčku nekaj povsem novega. Razloga za perspektivnost sistema in za veselje stroke ob pričakovanju vsake nove različice sta preprostost in videz uporabniškega vmesnika, ustvarjenega s knjižnico Clutter. Slednja je namenjena razvijalcem hitrih, prenosljivih in vizualno privlačnih vmesnikov. Naštete cilje je Moblinovi skupnosti uspelo v celoti uresničiti. Distribucija, zasnovana na platformi Gnome Mobile, je prava lepotica, hitrost pa njeno drugo ime. Grafična zakladnica projekta vsebuje še strežnik Xorg, kar operacijskemu sistemu omogoča zaganjanje večine standardnih Linuxovih aplikacij, brez potrebe po predelavi (v primerjavi z Googlovim Androidom). In kar nekaj jih je dejansko vključenih že v osnovi, skrivajo se pod zavihki, na katere je razdeljena delovna površina. Programska oprema je tako združena v tematske sklope, ki se ubadajo z multimediji, s spletom, z družabnimi omrežji ter ustvarjalnostjo.

1/2

Moj mikro, Januar 2010 | Aleš Forte |